Ania je odraščala v poljski katoliški družini, ki je cenila zakramente, sodelovanje v župniji in molitev. Vendar kot mladostnica in tudi kot mlada mamica o svoji veri ni veliko govorila. Svoj odnos z Bogom je imela za intimno skrivnost, ki jo je raje "držala zase". To se je spremenilo po preizkušnji, ki jo je doletela pred slabim letom, takoj po rojstvu njenega četrtega otroka.
Čeprav je nosečnost potekala brez večjih težav, se Ania spominja, da jo je na dan poroda prevzela posebna tesnoba, in kljub temu da je bila to že njena četrta nosečnost, je imela zelo boleče popadke.
Nevarna odrgnina
Po porodu je bolnišnično osebje med izvajanjem standardnih pregledov na nogici novorojenčice opazilo majhen mehur, reakcijo na odrgnino, za katerega niso vedeli, kako bi lahko nastal, saj je bil tudi edini mehur, ki so ga našli na telescu dojenčice. Odločili so se, da jo obdržijo na opazovanju.
Anie ta novica sprva ni zaskrbela in bila je presenečena, ko je njen mož po telefonu povprašal prav o tem mehurju. Sama si je želela domov k svojim otrokom, ki so jo že zelo pogrešali.
Prizemljila jo je pediatrinja, ki ji je rekla, da odrgnina predstavlja resno grožnjo hčerinemu življenju, saj ta še ni razvila primerne odpornosti, in da lahko zaradi nje pade v septični šok.
Čeprav za Anio ni bilo prvič, da je bila v bolnišnici zaradi bolezni otrok, je bilo tokrat prvič, da se je eden izmed njih znašel v življenjski nevarnosti.
Vsa zaprepadena je poklicala moža. Njegov odgovor jo je še bolj osupnil: rekel ji je namreč, da jima je to na pot poslal Bog in da se morata podrediti Njegovi volji. "Nisem mogla govoriti, samo jokala sem," se spominja odziva na moževe besede.
Mož ji je tedaj tudi svetoval, naj se osredotoči na novorojenko in naj zanjo moli, on pa bo poskrbel za preostale tri otroke. "Zdaj vem, da sem morala slišati ravno te besede," dodaja Ania. "Verjamem, da je skozi njega govoril Sveti Duh."
V stiski se je spomnila na rožni venec, ki ga je prinesla s seboj v porodnišnico. Ob brskanju po svoji torbici je na svoje veliko presenečenje našla tudi molitvenik poljskega svetnika in redovnega ustanovitelja Stanislawa Papczynskega, zavetnika vseh zakoncev, ki si želijo ali pa pričakujejo otroka, pa tudi ljudi, ki so v življenjski nevarnosti.
"Bila sem presenečena, ker nisem tista, ki nosi naokoli molitvenik," pravi Ania. Molitvenik je vzela kot dodaten Božji znak in se odločila, da se mu zaobljubi. "Bogu sem rekla, da bom premagala svoje omejitve glede težav pri izražanju svoje vere drugim, če bo ozdravil najinega najmlajšega otroka," se spominja Ania.
Nenadna ozdravitev
Prve štiri dni se zdravstveno stanje novorojenčice, kljub goreči molitve Anie, sorodnikov in prijateljev, ni izboljševalo, rana se je celo povečala. Nato pa se je stanje čez noč izboljšalo. Danes o odrgnini skorajda ni sledu, le koža je malo bolj občutljiva.
Ko se je s hčerjo vrnila domov, se je obrnila k župniku in mu povedala, kaj se je zgodilo. Njeno pričevanje, ki ga je nato župnik prebral pri maši, je kljub anonimnosti prepoznala ena od medicinskih sester, ki je skrbela zanjo v porodnišnici.
Približala se je župniku in mu povedala, da je bila situacija z zdravniškega vidika res težka. Da zdravniki niso vedeli, od kod se je pojavila odrgnina takoj po porodu ter kako jo primerno zdraviti.
Pričevanje medicinske sestre je še toliko bolj utrdilo mamino prepričanje, da je pri ozdravitvi rane posegel Bog. "Mojo hčer je rešil Bog. Lahko bi prišlo do kakšne resne okužbe, amputacije noge … vendar imam zdaj zdravega otroka," pravi.
"Vedno bom hvaležna Bogu in verjamem, da je deloval prek tistih ljudi, ki mi jih je postavil na pot," dodaja.
Anijino pričevanje (v poljščini):
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie.
