“Nič v življenju ni večno. Vse, česar se oklepamo, je krhko in lomljivo”

Tanja Zajc Zupan je ena najboljših in najpomembnejših citrark pri nas. V 30 letih delovanja je oblikovala svoj edinstven zven, s citrami pa je polepšala že marsikatero poroko, koncerte in druge dogodke.

"Rada sem glasbenica in to je tudi moj življenjski stil. Ob večerih rada prebiram knjige. Uživam pri vožnji z motorjem, rada grem v tuje dežele."

Sebe vidi kot kot ljubeznivo, dobrosrčno in dobrodelno, pogosto pa je tudi neodločna, popustljiva in lahkomiselna. "Potrebujem nežnost, rada imam umetnost, globoko v sebi sem melanholična, včasih preveč filozofiram, lotevam se vprašanj, na katera so zapleteni odgovori … "

Verjame, da so za preživetje potrebni ljubezen, upanje, pogum in odpuščanje.

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Zelo pomembno je, da se naspim in da mi ni treba zelo zgodaj vstati. Da se zbudim brez slabih misli, z vedrino in optimizmom in voljo do življenja. Na srečo se dogajajo tudi taki dnevi.

2. Ko se zjutraj pogledate v ogledalo, si rečete …
Zadnje čase v ogledalu pogosto opazim, da se je Tanja spremenila. Da sem postala zrela petdesetletnica. Ne vem, ali si kaj rečem, morda to: Tanja, si OK.

3. Biti urejena je za vas pomembno, ker …
Zdi se mi naravno, da skrbim za svoj videz. Sicer pa se pretirano ne obremenjujem. Rada sem urejena, ker se tako počutim ženstveno. Lepota in dober videz sta pomembni sredstvi, s katerima se uveljavljamo.

Nemški mislec Arthur Schopenhauer je dejal: "Lepota je odprto priporočilno pismo, ki vnaprej pridobiva srca za nas." Kako resnično, saj je človek narejen tako, da ima rad lepo. In dober videz je vsekakor prednost. Hočem reči, da je videz pomemben, za uspeh pa še marsikaj drugega. In za to moram trdo delati. Glasba je za ušesa, lepa in urejena ženska za oči, oboje pa lepa slika. Pa ne smemo pozabiti tudi na etos, patos, logos, pa tudi naše obnašanje, prijaznost, nasmeh in mnogo drugega, kar cenim pri človeku.

4. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
V današnjih časih ni lahko biti nenehno notranje miren, ljubezniv, pozoren, motiviran … Življenje ti stalno postavlja nove izzive in je pogosto stresno. Tudi nastopi v javnosti so svojevrsten stres. Na duhovnem področju gre za nenehno preučevanje razumevanja sveta in poglabljanje v odnose. Rada preberem kakšno knjigo za osebno rast in potem to preizkušam v praksi.

Moje vodilo je, da postanem boljši človek. To pa zahteva veliko truda, premišljevanja, branja, pogovorov, samoizpraševanja, uresničevanja zastavljenih ciljev ... Največ izkušenj si pridobimo prav s premagovanjem naporov.

Največ energije mi da narava, predvsem imam rada morje. Rada imam tudi nasmejane in vesele ljudi – ljudi, ki so optimistično razpoloženi. To me vedno poboža.

Duhovni ščit in zdravilna hrana pa je tudi glasba, bodisi tista, ki jo poslušam ali izvajam.

5. Ste ena najboljših in najprepoznavnejših citrark pri nas. Kdaj ste se prvič srečali s tem inštrumentom? Kaj vas je pritegnilo na njem?
Ko sem bila otrok, smo ob večerih poslušali soseda, ki je lepo igral na citre. Imela sem to srečo, da so me starši pri desetih letih vpisala v glasbeno šolo za citre in tako se je začelo. Sem bila pa v šoli tudi precej mirna in neopazna. Pa sem si želela biti nekaj posebnega. To so citre takrat nedvomno bile. Ta poklic še vedno rada opravljam in pri tem uživam.

6. S citrami bogatite tako koncerte kot tudi druge priložnosti, kot so poroke, slavja in drugo. Kateri dogodki se najbolj dotaknejo vas? Ali v sebi nosite kakšen poseben spomin, ki ga lahko delite z nami?
Nastop je vedno jemanje in dajanje. Seveda je najlepše igrati na veselih dogodkih. Razlika ni v samih melodijah, pač pa v tem, kako uspem s citrami prepričati ljudi in jim seči do srca.

Včasih me kakšen pogreb utrudi, ker sem empatičen človek. Žal mi je otrok, vnukov, partnerjev, ki so izgubili ljubljeno osebo. Prav tako se me dotaknejo veseli dogodki. Nanje se včasih ljudje skrbno pripravijo. Pokličejo me, da moje igranje komu poklonijo kot darilo. Ta so najlepša, ker so osebna in zapomljiva za vse večne čase. Pred kratkim sva s pevko Tejo Saksida igrali na petdesetki, ko naju je za svoje praznovanje želela mati. Poleg tega, da je pockrkljala sebe, je pesmi podarila še staršem. Sinovoma pa je podarila Helenino pesem Ti boš vedno prvi. Bilo je zelo, zelo ganljivo in povedno. Glasba nagovarja naša čustva, odpira srca, ustvarja razpoloženje, prijetno počutje in ima moč, zaradi katere si dogodke zapomnimo kot nekaj, kar se nas je dotaknilo na poseben način.

Dogodivščin je res veliko. Ene so zelo nore – o njih na glas raje ne govorim. Videla in doživela sem marsikaj, zdaj si to skrbno zapisujem. Morda kdaj izdam spomine, tole pa bom že zdaj delila z vami.

7. Praznujete 30 let svojega glasbenega delovanja. Kako bi opisali to obdobje? Česa ste se naučili o sebi v tem času?
V tridesetih letih sem izoblikovala svoj prepoznaven in edinstven zven. Na svoje preteklo delo sem zelo ponosna in mi predstavlja socialni kapital. Imam tudi ogromno lepih spominov. Lahko rečem, da sem prižgala svoj lasten ogenj in svoje sanje uresničujem prek glasbe.

Na začetku sem bila zelo negotova in neizkušena. Marsikomu se je zdelo čudno, da sploh igram citre. Vendar sem globoko v sebi že od nekdaj čutila, da so citre prava izbira. Bili so vzponi in padci. Zaradi citer sem spoznala  mnogo zanimivih krajev in čudovitih ljudi, ob katerih sem se tudi marsičesa naučila. Spletla sem mnogo znanstev in prijateljstev. To je kapital, ki šteje največ in ti ga nihče ne more vzeti. Na začetku je bilo po eni strani vse bolj enostavno. Na odru in na TV ni bilo toliko ponudbe, ljudje nismo bili tako zasuti z informacijami kot danes. Ni bilo prenosnih telefonov, informacij na internetu in moderne prodaje vstopnic prek spleta. Ko je prišel internet, se je začelo vse spreminjati.

Predvsem pa sem v teh letih spoznala, da je v Sloveniji težko uspeti. In da je za uspeh treba veliko lastnosti, ki ti pomagajo na dolgi poti navzgor. Uspejo samo tisti, ki so osebnost. Poleg prijaznosti, nasmeha, motivacije, iskrenega dela sem sodi tudi čustvena inteligenca. Seveda se nisem povzpela iz nič. Potrebovala sem mnogo vztrajnosti in poguma za dolgo pot navzgor. Če želiš uspeti, moraš biti pripravljen, na pravem mestu, ob pravem času.

Na koncu je odločilna tudi sreča, da dobiš priložnost; da nekdo prepozna tvoj talent, da te vzljubi občinstvo, ki pride na tvoje koncerte. Vsa ta leta sem trdo delala in imela sem srečo, da sem srečala prave ljudi, ki so mi pomagali na tej poti. Vsa ta leta pa sem tudi močno verjela vase, imela želje in cilje. Danes je drugače predvsem to, da stvari lažje predvidim, ker imam izkušnje. Je pa glasbeni "posel" vedno težji …

8. (Prei)zkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni, in kaj ste se iz nje naučili?
Življenje je bilo, je in bo vedno zapleteno. Za naslednjo izkušnjo v življenju nisem hvaležna. Je pa tako sveža, da jo želim deliti z bralci. In vem, da moram prisluhniti sporočilu, ki mi ga je s to izgubo namenilo življenje.

Ko citre najlepše pojejo, poči struna. Hočem povedati, da ni nič v življenju večno, trdno in gotovo. Vse se nenehno spreminja. Vse, česar se oklepamo, je krhko in lomljivo. Zanesemo se lahko le nase, da sami življenje ustvarjamo tako, da ga je lepo in vredno živeti.

Življenje je lahko lepo, vendar so obdobja, ko je neizmerno hudo. Ja, življenje je tudi težko.

Lani avgusta mi je umrl 39-letni brat. Od mene je bil 11 let mlajši. Bila sva velika prijatelja in zaveznika, bil je moj oboževalec in kritik. Nanj imam mnogo lepih spominov. Duhovno sva si bilo zelo blizu. Vsak dan ga zelo pogrešam in zelo sem žalostna in ne znam povedati, kako zelo boli duša. Tolažim se s tem, da tudi nebo potrebuje dobre ljudi in angele, kot je bil moj bratec, da mu je morda zdaj lepše, vendar mi ne odleže prav dosti. Jaz bi ga neznansko rada še enkrat objela in mu rekla: Jožko, rada te imam.

Pravijo, da bolečina odpira možnosti za rast in ob njej ugotoviš, kaj je smisel življenja. Da zaradi nje začutiš medsebojno povezanost vseh bitij in da te dvigne na višjo stopnjo zavedanja. Ampak za to plačujemo tudi zelo visoko ceno. Zelo mi je težko in se učim živeti s tem. Menda sčasoma ostri robovi bolečine postanejo manj ostri, vendar je to zelo slaba tolažba.

Spoznala sem tudi, da je smrt eno najpomembnejših doživetij v življenju in kako je v takih trenutkih pomembno, da imaš ob sebi koga, ki ti je luč v temi.

9. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Kadar me prevevajo taki občutki, si rečem: Tanja, vse je v redu, vse je, kot mora biti. Bodi hvaležna za vse, kar te obdaja. V takih trenutkih pomislim, da živim na najlepšem koščku planeta Zemlja, v miru, prečudoviti naravi, s pitno vodo, obiljem hrane, dostopnim zdravstvom.

Najpomembneje je, da nisem sama in osamljena, da imam vedno koga, ki misli name, in me obdajajo ljudje, ki jih imam rada in skupaj ustvarjamo lepe spomine. Jeseni se bo poročila hči in tega se zelo veselim. Pa ne zaradi obreda samega, pač pa mi je lepo gledati dva mlada človeka, ki se ljubita, cenita in spoštujeta. In sta drug ob drugem preprosto srečna.

10. Biti ženska je lepo, ker …
Smo pogumne in imamo silovito življenjsko energijo, imamo intuicijo, ki nam daje neznansko moč, smo potrpežljive in predane.

Za preživetje pa tako ali tako potrebujemo vse te lastnosti, kot so ljubezen, upanje, pogum in seveda odpuščanje. In še več – to prenašamo tudi na naslednje generacije.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.