Zakaj je koristno, da otroku dajemo žepnino?

V jedru vsakega dobrega finančnega "menedžmenta", pa naj gre za skromen najstniški proračun ali za direktorja velikega podjetja, se skriva preprosta resnica: ni tako pomembno, s koliko denarja razpolagaš, temveč to, kaj z njim narediš. Te osnove finančne pismenosti se je dobro naučiti čim prej, zato ni slabo, če otrok dobiva žepnino.

Starostno mejo, pri kateri je z žepnino smiselno začeti, seveda po skupnem razmisleku določita starša – morda ni odveč poudariti, da so otroci različni in da ni enotnega recepta, kdaj bi začeli z žepnino. Je pa res, da v zadnji triadi osnovne šole večina otrok že dobiva neko tedensko ali mesečno vsoto v obliki žepnine, s katero lahko razpolaga.

Nesmiselno je, da bi to bile velike vsote, konec koncev starši otroke preskrbimo s tistim, kar nujno potrebujejo za življenje. Žepnina pa je lahko namenjena drobnim ekstra željam, ki se pojavijo in niso tako nujne, veliko otrok pa se odloči, da bodo žepnino ali vsaj njen privarčevali za morebitne večje želje v prihodnosti.

Tudi to je odločitev staršev. A ker je v Sloveniji tako, da tudi odrasli plačo dobimo enkrat mesečno (v nekaterih državah je plača razdeljena na štiri dele in jo prejmejo vsak teden), je verjetno smiselno, da na ta ritem prejemanja denarja in razporejanja z njim navadimo že otroke.

Lažje je razpolagati ali biti načelen z denarjem, če ni tvoj. Čim mora otrok svoj lastni denar razporediti tako, da gre nekaj "v šparovček", nekaj za darilo za sošolčev rojstni dan, nekaj pa ostane za kakšno sladkarijo, ugotovi, da denarja ni neomejeno in da je treba z njim pametno razpolagati, da ne ostane takoj brez.

Ali je res nujno imeti novo videoigrico ali pa tisto veliko čokolado? Ko je denar enkrat porabljen, ga ni več, veselje ob sladkariji ali novi igrači pa je lahko le kratkotrajno. Morda pa je dosti bolj pomembno kupiti nove superge za trening atletike ali nov dres za kolesarjenje? Odločitev naj bo tudi otrokova, da se nauči sprejemati odgovornost.

Če ima otrok žepnino in tudi ve, kdaj v mesecu jo približno prejme, mu lahko postavite jasno mejo, da ni stalnega "kapljanja denarja", tudi ko med mesecem pride do vas in prosi za nekaj evrov. Če je namreč dobil določeno vsoto, s katero lahko sam upravlja, je njegova odgovornost, da nekaj denarja tudi prihrani in da vsega takoj ne zapravi.

Če pa je vse takoj zapravil, bo pač moral prevzeti tudi neprijetno posledico in počakati do naslednje žepnine. Ta poučna situacija ga bo naučila ravnanja z denarjem tudi pozneje, ko bo kot odrasel moral skrbeti za lastno gospodinjstvo in družinski proračun.

Otroku s tem, ko mu dajemo neko žepnino, pokažemo, da mu zaupamo. S tem se gradi otrokova samozavest, saj namreč z neko (četudi manjšo) vsoto lahko prosto razpolaga in se torej sam odloča, kako jo bo porabil. Če mu uspeva z žepnino prav in odgovorno ravnati, ga za to pohvalimo in mu povejmo, da je to znak, da mu bo šlo dobro tudi, ko bo moral upravljati z večjo vsoto (štipendijo, plačo, honorarjem …).