V zadnjih nekaj tednih sem imela priložnost govoriti z različnimi skupinami študentov o zmenkih in poroki. Govorili smo o poti ljubezni, ki vodi fanta in dekle od prve iskrice privlačnosti do začetka razmerja, v katerem rasteta v ljubezni in začneta razmišljati, ali želita soustvarjati skupen življenjski projekt.
Dala sem jim vedeti, kako pomembno si je vzeti čas za medsebojno spoznavanje, da so lahko ljubezenski odnosi zares doživeti. Pokazala sem jim, kako ljubezni ni mogoče ločiti od resnice in svobode.
Če druge osebe ne poznam, se ne morem svobodno odločiti, ali želim živeti svoje življenje s to osebo ali ne. In obratno, če ne pustim, da me druga oseba spozna, se druga oseba ne bo mogla svobodno odločiti, ali želi svoje življenje združiti z mojim.
Dve izbiri
Ko razmišljamo o poroki, izberemo dve stvari: osebo, s katero želimo deliti naše življenje, in obliko razmerja, v kateri želimo živeti svojo ljubezen. Bova živela kot par v civilni ali kanonični zakonski zvezi? Tudi to je odločitev, ki jo je pomembno vrednotiti in svobodno izbrati.
Ko sem govorila o okoliščinah, ki jih je treba upoštevati, da postavimo dobre temelje za odnos, sem jim rekla, da se je dobro zavedati, da imamo vsi rane. Tudi če smo živeli v družini, ki nas je imela zelo rada, je vedno kakšna rana, ki nastane zaradi nečesa, kar so nam storili, ali nečesa, česar nam niso dali, ko smo tisto potrebovali.
Čustvene rane niso nujno posledica objektivno resnih dogodkov. Toda ko govorimo o čustvenem trpljenju, se ne smemo primerjati: morda je to, kar se je zgodilo vam, resnejše od tega, kar se je zgodilo meni. Ampak to ne odpravi moje bolečine ali moje rane.
Rane lahko nastanejo:
- za nekaj, kar nam je bilo storjeno (kakršnakoli zloraba; pa tudi za objektivno manj resne stvari, kot so pripombe o našem fizičnem videzu, ki so sprožile v nas negotovost in pomanjkanje samospoštovanja);
- za nekaj, česar nismo imeli, ko smo to potrebovali (prisotnost očeta in mame v otroštvu; kot tudi to, da sta nam izkazovala naklonjenost na način, ki ga nismo razumeli);
- za nekaj, kar je kdo storil neposredno ali posredno in boli (splav, izdaja prijatelja, razpad zveze, …).
Naj nas rane ne določajo
Rane, ki jih imamo, nedvomno vplivajo na naše želje in način bivanja. Pomembno pa je, da nas ob tem ne določajo.
Če imam rano zato, ker v otroštvu nisem imel očeta ali matere, me morda to pomanjkanje pripelje do tega, da v resnici iščem v odnosu nekoga, ki bo prevzel vlogo očeta ali matere.
Zato je priporočljivo, da vsak pozna svoje rane, velike ali majhne. Ker je njihovo prepoznavanje prvi korak k njihovemu zdravljenju. Dobro je, če jih znamo tudi izraziti, povedati drugi osebi, kaj čutimo, kaj nas boli, straši ... Odvisno od rane, toda včasih bo potrebna tudi pomoč specialista.
Ko prepoznamo svoje rane, ne bodo več določale naših odločitev. Šele tedaj lahko svobodno ljubimo drugega!
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.
