Kaja Czerny je 25-letnica iz Ljubljane, ljubiteljica fotografije in potovanj. Ko je pri 19 letih izkusila živega Boga, je začutila globoko željo, da bi tudi sama aktivno oznanjala Boga med ljudmi. Danes ustanavlja skupinice branja Svetega pisma, s prijateljico pa širita Božjo besedo tudi prek Instagram profila blagoslovljen.si. Prav tako je del organizacijske ekipe seminarja Dotik Duha, kjer se lahko udeleženci osebno srečajo z Jezusom in doživijo dotik Svetega Duha.
Kako se je med odraščanjem oblikovala vaša vera? Ste v tem obdobju na duhovnem področju kaj pogrešali?
Prihajam iz katoliške družine. Nikoli nisem dvomila v obstoj Boga. Kot deklica sem imela pristen odnos z njim. Čutila sem, da je blizu. Med odraščanjem sem se začela temu odnosu zapirati in obračati stran od Boga. Veliko je bilo povezano z vprašanji, zakaj živim, zakaj je na svetu trpljenje, na katera nisem imela odgovorov. Izpolnila sem tiste potrebne kljukice: opravila sem zakramente, ob nedeljah sem bila pri maši … Moja vera je bila usmerjena navzven, ne pa na osebni odnos z Bogom. Ko sem ga potrebovala pred kakšnim zahtevnim spraševanjem ali testom, je bil čas za kakšno molitev, ko pa mi je šlo super, sem na Boga pozabila. Bila sem tista ekstra številka v cerkvi: prideš, sediš, odkljukaš, greš naprej.
Oblikuje te tudi družba. To niso bili ljudje, ki bi imeli radi Jezusa. Takrat se pravzaprav nisem zavedala, da kaj pogrešam. Tako pač je, sprijazniš se s situacijo in nimaš večjih pričakovanj. V cerkvi sem bila prisotna bolj zaradi tega, ker je bilo tako pričakovano. Kar sem pogrešala, recimo sprejetost in identiteto, sem iskala drugje. Morda sem živela neke vrste dvojno življenje: tak si tukaj, drugje drugačen, brez zakoreninjenosti v veri. V vsakdanjem življenju sem se družila z ljudmi, ki so imeli drugačne vrednote, kot jih uči naša vera, in ker sama nisem bila zakoreninjena, je to vplivalo na moje življenje. Začeli so me obdajati slabi občutki nesmisla, anksioznosti, strahu, tesnobe … Spomnim se, da sem se zjutraj zbudila in se spraševala, kaj je smisel mojega življenja.
Dejali ste, da ste živega Boga izkusili leta 2017. Lahko opišete, na kakšen način?
Mami me je povabila v molitveno-slavilno skupino, ki jo je takrat vodila Mojca Giacomelli. Pomislila sem, da mi ne more škoditi, bila pa sem precej skeptična.
Takrat sem prvič v življenju srečala ljudi, ki imajo pristno vero in ljubezen do Jezusa, ki ga slavijo, prosijo in imajo darove Svetega Duha. Po eni strani mi je bilo zelo čudno, po drugi pa me je zelo pritegnilo. Prej sem ob nedeljah pri maši videla ljudi s sklonjenimi glavami, tam pa sem videla pristno veselje, včasih tudi sredi trpljenja in neodgovorjenih prošenj. Začela sem redno hoditi na srečanja, sicer z malo distance, ampak z željo, da bi tudi sama imela to, kar so imeli nekateri člani: veliko notranje veselje, ki je izhajalo iz osebnega prijateljstva z Jezusom.
Čez čas sem spoznala, da me Bog vabi k odločitvi, da mu predam svoje življenje, da On prevzame vodstvo na vseh področjih mojega življenja. Obstajala je seveda tudi druga možnost, da živim svoje življenje naprej, kot do tedaj, ob čemer nisem niti srečna niti izpolnjena.
Odločila sem se, da mu predam vse. Spomnim se trenutka, ko sem bila v svoji sobi in sem Bogu v molitvi izročila vse. Po eni strani je bilo težko, ker sem v sebi toliko let zadrževala določene stvari, po drugi strani pa sem čutila veliko olajšanje, kot da bi popustila teža bremena.
Nekaj dni zatem sem se spet udeležila srečanja, na katerem je takrat potekala molitev nad posamezniki. Med molitvijo sem doživela izlitje Svetega Duha. Pred tem nisem imela pojma, kaj to pomeni. Z besedami ne morem v polnosti opisati tega osebnega srečanja z Bogom. Moja vera je postala izkustveno spoznanje o obstoju in neskončni ljubezni našega Boga do mene osebno ter tudi do vseh drugih ljudi. Z besedami ne morem opisati prejete ljubezni, s tem da zanjo nisem naredila nič.
Kako ste to izkustvo poglabljali tudi naprej?
Najprej sem veliko raziskovala, kaj pravzaprav pomeni izlitje Svetega Duha. Na internetu sem pogledala mnogo pričevanj. O izkušnji sem govorila družini, prijateljem. Z nekaterimi ljudmi sem se nehala družiti. Sama sem se zelo spremenila. To obdobje ni bilo samo lepo, ampak tudi zahtevno in boleče, saj sem se morala soočiti s podiranjem marsikaterih starih napačnih prepričanj. Doživela sem izjemno lakoto in žejo po Bogu. Vsak dan sem bila v cerkvi, brala sem Sveto pismo in redno prejemala zakramente. Kot da bi me Sveti Duh učil in mi razodeval stvari. Učila sem se o tem, kdo je Bog in kaj je zame naredil Jezus.
Kako poteka seminar Dotik Duha in kako je videti sam dotik Duha?
Na seminarjih, ki potekajo že skoraj pol leta, imamo zastavljeno določeno strukturo: slavljenje, pričevanje, adoracijo, molitve nad posamezniki, blagoslov in druženje. Vedno je tudi možnost spovedi. K pričevanju povabimo laike in duhovnike, ki so pripravljeni podeliti svojo zgodbo o delovanju Boga v njihovem življenju. Prihaja tudi vedno več mladih, kar je še posebej opogumljajoče.
Seveda se dotik Svetega Duha lahko zgodi kadarkoli znotraj srečanja, lahko pa tudi pozneje v naslednjih dneh po srečanju. Na dogodku so ljudje največkrat dotaknjeni od Svetega Duha med molitvijo nad posamezniki, ko pridejo z odprtim srcem in dajo priložnost Bogu.
Dotik je kdaj zelo viden navzven. Nekdo, ki se ga bo Bog dotaknil, bo recimo začel jokati, drugi bo počival v Duhu, tretji bo dobil mir. Nekdo bo lahko končno izpovedal nekaj, kar že dlje časa nosi v sebi, ali nekomu oprostil. Nekdo ne bo občutil nič, potem pa bo šel domov in v svojem življenju videl toliko sadov, da bo napisal pričevanje. Zelo različno. Gane me zunanja potrditev, ki pričuje o tem. Toda velikokrat je delovanje zakrito našim očem. Se pa prek pričevanj potrjuje, da dotik Boga je. Bog se dotika svojega ljudstva, še posebej ljudi, ki so lačni in odprti za njegov dotik.
V človekovi notranjosti se ob Božjem dotiku dogaja nek preboj, nov svet. Kakšne stvari, ki so se prej poviševale, padajo. V trenutku, ko se te Bog dotakne, se ti lahko potrdi vera, dobiš uvid v to, kje še ne živiš svobodno oz. kje še ne živiš tako, kot Jezus želi. Zgodi se odnosna ljubezen do Boga, pristno je zavedanje: Bog me ljubi.
Na kakšne načine se v vsakdanu zatekate k Svetemu Duhu in kakšne sadove vam prinaša v vsakdanjem življenju?
V svoje življenje ga poskušam povabiti čim večkrat, ne samo z večerno in jutranjo molitvijo. Želim, da je moje življenje prežeto z Njim. Kličem ga, ko grem v službo, na ure klavirja, ko sem na avtobusu, ko kuham, sem z družino …
Med izlitjem se mi je pravzaprav zgodilo, da sem Svetega Duha doživela kot osebo. Prej ga nisem mogla definirati, bližje sta mi bila Jezus in Bog Oče. Zdaj je zame Sveti Duh Bog v tretji osebi. Zelo se zanašam nanj, bolj kot na lastno pamet ali darove. Večkrat ga povabim v svoje življenje s čisto otroško molitvijo. Imam dar govorjenja v jezikih, ki ga uporabljam še posebej v molitvi za druge in za Cerkev.
Na srečanjih je možna tudi molitev nad posameznikom. V čem se takšna molitev razlikuje od skupne molitve za posameznika?
Oboje je zelo močno, pri obeh vrstah molitve se človek počuti zelo ljubljen, objet s strani Cerkve. Posebnost molitve nad posameznikom je, da je res direktna, saj pustiš, da te Sveti Duh in Bog uporabita, da spregovorita drugemu. Kadar molim nad posamezniki, je to še posebej milosten čas, saj se Bog dotika na poseben način.
Velikokrat smo še vedno naravnani k temu, da se molitve poslužujemo, ko smo v stiski. Zakaj pa bi molitev potrebovali tudi takrat, ko nimamo težav?
Življenje je vedno polno vzponov in padcev. Molitve ni nikoli preveč. Če je milostni čas, ga zajemajmo z globoko žlico. Neka prijateljica, ki se je udeležila molitve, je šele pozneje, ko je bila v težjem obdobju, spoznala moč prav te molitve. Prav besede te molitve so ji pomagale, ko je prestajala krizo.
Molitev je odnos z Očetom. K Očetu pa ne greš samo takrat, ko ti gre slabo; greš tudi takrat, ko si vesel. Tudi v veselju ti Bog lahko spregovori. Hoče biti prežet z našimi življenji.
