6 svetopisemskih navedkov za mamice, ki so na koncu svojih moči

"Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje." (Jn 15,13)

To je Kristusov izrek, za katerega se morda mnogim mamicam zdi, da ga udejanjajo – morda ne do zadnje črke, pa tudi ne prav daleč od tega! Mame imajo pogosto občutek, da se žrtvujejo, kar jih lahko izjemno izčrpa, če vse skupaj ni povezano z ljubeznijo in smislom ali če je neprimerno uravnoteženo.

Ko smo na koncu svojih moči, nam lahko prinese mir in tolažbo, če se iskreno zatopimo v Sveto pismo. Ponujamo vam šest navedkov, s pomočjo katerih lahko utrujene mamice najdejo duhovni počitek.

"Hitro me usliši, o Gospod, moj duh pojema. Ne skrivaj svojega obličja pred mano, da ne bom podoben tistim, ki se pogrezajo v jamo. Daj mi zjutraj zaznati svojo dobroto, saj vate zaupam! Daj mi spoznati pot, po kateri naj hodim, kajti k tebi vzdigujem svojo dušo!" (Ps 143,7-8)

Ni vedno preprosto premišljevati o tem, da bi se obrnili na Gospoda, ko ste izčrpani in zmedeni. To običajno ni prva misel, ki se vam porodi v takšnih trenutkih. Psalmist pa nas vabi, naj se obrnemo h Gospodu in ga prosimo, naj se pokaže, naj nam pošlje znamenje svoje ljubezni. Če bomo ostali pozorni, bomo nedvomno lahko sprejeli milosti, ki jih pošilja Gospod.

"Kajti prepričan sem: ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči, ne visokost, ne globokost ne kakršna koli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Kristusu Jezusu, našem Gospodu." (Rim 8,38-39)

V težkih trenutkih včasih dvomimo o Gospodovi navzočnosti ali celo o njegovi ljubezni do nas – ali pa si dopovedujemo, da si te ljubezni ne zaslužimo, in se počutimo krive. Toda apostol Pavel je jasen in odločen: nič nas ne more ločiti od Božje ljubezni, razen nas samih, kadar jo zavračamo. V Kristusovih besedah sv. Favstini, poljski redovnici, znani kot "glasnici Božjega usmiljenja", razglaša svoje neskončno usmiljenje do vsega sveta: "Moje Srce je usmiljenje samo. Iz tega morja usmiljenja se milosti izlivajo na ves svet. Nobena duša, ki se mi je približala, še ni odšla brez tolažbe." (Dnevnik sv. Favstine)

"Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek." (Mt 11,28)

Eno je, če pustimo, da nas Gospod potolaži, drugo pa je, če nanj prenesemo vse breme svojih žalosti, težav in slabosti. Bog od nas zahteva le eno: da mu dovolimo delovati v našem življenju. To Kristusovo povabilo najdemo v psalmih: "Vrzi svoje breme na Gospoda, on bo skrbel zate, nikoli ne bo dopustil, da bi pravični omahnil" (Ps 55,23). Toda to zahteva dejanje odpovedi in zaupanja v Boga, ki ni nujno preprosto. Kljub temu je, ko smo storili vse, kar je po človeških močeh mogoče, na vrsti Gospod, da ravna v skladu s svojo voljo.

"Sicer pa vemo, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu, namreč njim, ki so bili poklicani po njegovem načrtu." (Rim 8,28)

Ko gre vse narobe, je težko verjeti, da vse skupaj deluje v dobro. Kako si lahko predstavljamo, da bodo bolezen, preizkušnje in težave vodile k večjemu dobremu? In kaj nam to večje dobro prinaša, ko pa preprosto prosimo za majhne dobrine?

Tu si ne moremo pomagati: preprosto ne prepoznamo Božjega načrta. To precej osupljivo ponazarja prošnja, ki jo je v Lurdu izrekla sv. Zelija Martin. "Letos bom znova zgodaj zjutraj odšla k Preblaženi Devici," je poldrugo leto pred smrtjo pisala Pavlini. "Prva želim priti do nje; kot običajno ji bom izročila svojo svečo, vendar je ne bom prosila za še več deklic; molila bom le, da bi tiste, ki mi jih je dal doslej, postale svetnice in da bi jim pozorno sledila."

"Za tiste, ki poznamo konec zgodbe, je občudovanja vredno, kako zelo je dobri Bog prisluhnil njeni molitvi … Ali je ni povsem dobesedno uslišal?" se sprašuje Benedikt Delelis, ki piše o duhovni tolažbi. "Da, presenetljivo, Preblažena Devica ni izpolnila želje matere Zelije tako, da bi jo ozdravila. Toda dobri Bog se je s tem, ko se je zdelo, da ji ni dal tega, za kar je tako upravičeno prosila, pripravljal na izpolnitev njene največje želje, saj je iz njene žrtve potegnil sad svetosti – polnost ljubezni – zanjo in za vse, ki jih je ljubila."

"Nimam večjega veselja, kakor je to, da slišim, kako moji otroci živijo v resnici." (3 Jn 4)

Včasih majhne stvari v naših očeh niso majhne, ampak so za nas zelo pomembne. Apostol Janez nas vabi, naj se veselimo, ko naši otroci delajo tisto, kar je resnično bistveno, da torej "hodijo v resnici". Nenadoma vprašanja o usmeritvi in prihodnosti naših otrok dobijo povsem nov pomen. Ali ni bistveno, da hodijo po poti svetosti, namesto da bi šli v to in to šolo ali se zaposlili v tem in tem poklicu?

"Prenašajte drug drugega in odpuščajte drug drugemu, če se ima kateri kaj pritožiti proti kateremu. Kakor je Gospod odpustil vam, tako tudi vi odpuščajte." (Kol 3,13)

Spori nas izčrpajo, mir pa pomirja. Zakaj si torej ne bi prizadevali za mir z ljudmi okoli nas – s svojimi otroki, zakoncem, najbližjimi? Sprava dejansko pomeni odpuščanje povzročene škode ali rane. Vendar nas apostol Pavel poziva, naj naredimo prvi korak, tako kot Kristus, ki nam je prvi odpustil.

"Svet potrebuje odpuščanje. Preveč ljudi živi zaprtih v zamerah in sovraštvu, ne zmorejo odpustiti, zastrupljajo svoja življenja in življenja drugih, namesto da bi iskali radost miru in spokojnosti," je papež Frančišek dejal leta 2016 med obiskom v Assisiju.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.