Ana in Tine Bec sta zakonca in starša skoraj leto in pol stari Emiliji. Oba sta glasbenika, Tine je magister profesor glasbene umetnosti in je za glasbene uspehe prejel več nagrad. Kot korepetitor, zborovodja in profesor vokalne tehnike in učitelj je zaposlen v Zavodu sv. Stanislava.
Ana študira glasbeno pedagogiko na Akademiji za glasbo v Ljubljani in je zborovodja Fantovskega pevskega zbora Gimnazije Kranj. Skupaj vodita zasedbe Vokalne akademije Ljubljana.
Opravljata veliko različnih vlog. Sta zborovodji, pedagoga, zakonca, najbolj od vseh vlog pa ju je zaznamovala vloga starševstva. Ana je pred nekaj meseci prevzela upravljanje profila Študentska mama, s katerim želi sporočiti, da je povsem mogoče biti zaposlena mama, ki poleg tega še študira.
Delata z mladimi pevci. Kaj jim želita kot zborovodji predati poleg glasbenega znanja?
Tine: Sam veliko delam z otroki in poleg samega petja, pevske higiene jih skušam učiti odgovornosti do skupine, discipline pri delu in tudi odgovornosti do zborovodje. Tudi samega poslušanja, nekateri mladi danes ne morejo več sedeti pri miru, poslušati, biti zbrani. Zbor se mi zdi dobro okolje, kjer jih lahko takih stvari učiš. Predvsem pa dela v skupini, da je vsak posameznik odgovoren za uspeh in končni izdelek neke skupine.
Ana: Odgovornosti do sebe, do dela, skupine, rezultata in v končni fazi tudi do glasbe. Glasba zahteva neko spoštovanje, zahteva naš maksimum. In tudi odnosa do lepega, do umetnosti. Danes je večinoma vse storilnostno naravnano, glasba pa pluje proti vsemu temu, kar je danes v ospredju, torej takojšnji rezultat, profit. Umetnost po definiciji tega ne more in ne sme. Torej razumevanje procesa, da stvari potrebujejo čas, kontinuiteto in delo.
Kako se je začela vajina ljubezen do glasbe, ki je vajina skupna točka?
Ana: Ko sem bila majhna, so moji starši peli v zborih, hodila sem v glasbeno šolo, vsako nedeljo smo med kosilom poslušali glasbo. Nikoli si nisem želela peti v zboru, potem pa se je to spremenilo, ko sem prišla v zbor na Škofijski klasični gimnaziji. Ko sem se odločala za fakulteto, nisem razmišljala o glasbi.
Bližje ko sem bila diplomi, manj sem si želela delati to, kar sem študirala, vedno več sem se ukvarjala z glasbo, zato sem se opogumila in šla na Akademijo za glasbo. Zdaj tam končujem študij.
Tine: Težko je reči, kdaj se je to začelo, gotovo pa že v otroštvu, ko sem imel spodbudno okolje, vsi sorojenci smo bili v glasbeni šoli, to je bilo za nas samoumevno. Starši so nas podpirali pri nastopih, spomnim se tudi, da smo imeli veliko zgoščenk s klasično glasbo. Velikokrat sem se zaprl v sobo in poslušal. Bilo mi je noro, kaj lahko glasba privabi iz tebe, različna čustva, užival sem v tem.
Ljubezen in veselje do glasbe je v takem okolju lahko rasla, potem pa še na konservatoriju in na akademiji. Tam sem si vedno bolj želel ukvarjati s tem, ker mi je prinašalo veselje, in sem želel, da kot pedagog še komu drugemu predam to veselje in vse, kar lahko glasba ponudi.
Kot otrok nisem maral zborov, ker sem si pod to predstavljal samo nekaj za upokojence. Rekel sem si, da nikoli ne bom pel v zborih. Na konservatoriju pa sem bil popolnoma presenečen.
Tudi svojim učencem ali dijakom želim povedati, da tista pot, za katero misliš, da je zate, ni vedno prava. Vzemi tisto, kar ti življenje ponudi, in boš videl, kam te pelje. Jaz sem imel zase popolnoma drugačne plane, potem pa sem videl, da je neka pot veliko boljša, kot sem mislil.
Vajini življenji sta neločljivo povezani z glasbo. Česa nas lahko glasba nauči? Česa uči vaju?
Ana: Mislim, da je glasba odgovor na vse stvari, ki nas v družbi motijo. Glasba te uči poslušati, ker imaš dve ušesi in ena usta, torej moraš več poslušati in manj govoriti. Glasba uči sozvočja, harmonije, razumevanja.
Glasba prinaša stik s samim seboj, s telesom. Vpliva na tvoja čustva, na zdravje, nobena stvar na svetu ne aktivira možganov tako kot glasba. Uči tudi koncentracije, to je nekaj, kar danes izginja, glasba kot umetnost pa to zahteva. Prek glasbe lahko razvijaš empatijo, občutek, da na svetu nisi sam.
Tine: Postajaš odprt. Ker je toliko različne glasbe različnih kultur, uči strpnosti do drugih kultur, tudi potrpljenja, tolerance. Svoje učence poskušam naučiti poslušanja različne glasbe, da dajo pravično priložnost glasbi, ki je ne poznajo.
Tine, kje črpate navdih za svoje skladbe?
Ana: Pri ženi. 😊
Tine: Navdihov je ogromno, samo od sebe ne pride. Tudi žena je navdih, včasih hči, včasih drugi skladatelji, ki v meni zbudijo različna čustva, se ob njih počutim živega, želim tudi sam s svojo glasbo koga premakniti. Včasih je navdih tudi rok za oddajo. 😊 Velikokrat me navdihnejo tudi besedila, predvsem sakralna, vse, kar je povezano z Božjim.
Z navdihom se začne, da sploh želiš nekaj narediti. Seveda pa je potem res pomembno tudi znanje in praksa, da prideš do rezultata.
Je skupno delo velika prednost ali včasih tudi ovira?
Tine: Jaz bi rekel, da je velika prednost in le včasih ovira. Prednost je v tem, da se tudi na tem področju, ko skupaj vodiva zbor, učiva pogovarjati o neki skupni stvari. Pogosto misliva, da drugi enako misli, ker je pogosto res tako, včasih pa pride do tega, da ne razmišljava enako in pride do konflikta.
Na ta način sva se naučila komunicirati o tej skupni stvari, kar pa je izboljšalo tudi pogovore na drugih področjih. Prednost je tudi to, da imava različno močne adute in se na ta način dopolnjujeva. Zdi se mi, da sva dober tim. Naučila sva se tudi konstruktivnega podajanja in sprejemanja kritike. Naučila sva se, da to sprejmeva in nisva užaljena.
Ovira je predvsem to, da imava velikokrat skupno obveznost, kar pomeni, da je treba najti varstvo za Emilijo. Na srečo so nama stari starši in prijatelji na voljo za pomoč.
Ana: Kar je lahko pozitivno in negativno, je to, da sva si na nek način lahko konkurenca. Sploh na začetku sem jaz zelo občutila, ker je bil Tine v veliki prednosti. Bil je uveljavljen, veliko stvari mu je šlo odlično in sem se zelo primerjala z njim, ves čas se mi je zdelo, da sem drugorazredna, da nikoli ne bom tako dobra, da ves čas tekmujem z njim.
To mi je bilo v določenem obdobju zelo naporno, saj sem morala tekmovati z osebo, s katero sem poročena. To je izčrpavalo tako mene kot tudi najin odnos. Takrat sva se učila pogovarjati o tem in sama sem se učila izražati, kaj točno je tista stvar, ki me moti, ki me boli.
Najin odnos je od takrat naprej zelo zrasel. Sama gotovo ne bi tako napredovala na strokovnem področju, če ne bi bilo Tineta, ki je sedaj v pozitivnem smislu moja konkurenca in velik vzor. Velika prednost je tudi to, da en drugega razumeva, ker se ukvarjava z istimi stvarmi.
Ana, ste Študentska mama. Kakšno sporočilo želite s svojimi objavami prinesti svojim sledilcem?
Ana: Želim govoriti o tem, kako balansirati to, da si poročen, da imaš otroka, da študiraš in da imaš delo. Želim si, da bi na ta način spodbudila še kake mlade, da bi se kljub morda ne najboljši situaciji vseeno odločili za družino.
Glavno sporočilo je to, da se da vedno vse urediti, tudi če je težko. Pomembno se mi zdi tudi opozarjati na to, da študentske družine obstajamo in da smo se za to v večini odločili zavestno. Študentske mame smo v resnici doprinos k družbi. Ni pošteno, da se mora ženska odločati, ali bo študirala ali pa bo imela mlada otroke.
Če samo nekomu s svojimi objavami pomagam ali spremenim življenje na bolje, je namen dosežen.
Imata veliko vlog, sta mož, žena, prijatelja, zborovodji, pedagoga … Kako pa vaju ob vseh teh vlogah izpolnjuje vloga starševstva?
Ana: Mene veliko bolj, kot sem mislila, da me bo. Želela sem imeti otroke, vendar to na začetku ni bila ljubezen na prvi pogled. Potem pa ta ljubezen kar raste, začne se globok odnos.
Svoj poklic dojemam kot veliko življenjsko poslanstvo, ampak ne glede na to, koliko tam naredim, kako dobra sem, nikoli ne bom tako prispevala k družbi in svetu, kot če vzgojim dobrega človeka, ki bo gradil boljši svet.
Tine: Preden se podaš v to, kaj prebereš, slišiš, vidiš v filmih in si narediš neko predstavo. Vedel sem, da želim biti oče, in sem si v glavi naredil predstavo, kaj vse bo to pomenilo. Od previjanja do nespanja in tega, da se zaljubiš v otroka takoj, ko ga prvič uzreš. Ko sem prvič videl Emilijo, sem mislil, da je z mano nekaj narobe, ker se to ni zgodilo.
Je pa res neverjetno, kot je rekla že Ana, kako ta ljubezen dnevno raste. To je ena stvari, ki jo vsak malo drugače doživlja in ti je nihče ne mora v celoti opisati. Starševstvo mi je prineslo veliko več pozitivnega, kot sem pričakoval. Veliko lažje si postavljam prioritete, odkar skupaj gradiva družino, veliko bolj sem pomirjen sam s seboj. Ne glede na to, kako uspešen bom na drugem področju, je starševstvo moja prioriteta.
