Ljubka 12-letna Antonietta Fava je bila hči iz očetovega prvega zakona. Kot v pravljicah jo je imela njena mačeha za služabnico. Poleg opravil v hiši in na polju je mačeha od nje nekega dne zahtevala, da gre sredi noči prat perilo v potoku.
Deklica jo je prestrašeno ubogala. V solzah je začela moliti k majhnemu kamnitemu kipu Device in jo prosila za milost in potrpežljivost.
Milostna Gospa, kot jo je imenovala deklica, ji je delala družbo, ji osvetljevala pot in s svojo prisotnostjo lajšala njeno utrujenost. Ko je prišla do reke, ji je Gospa rekla: "Namoči in ožemi ... Namoči in ožemi, moja hči!"
In z malo truda je bilo perilo čisto.
Cerkev za Milostno Gospo
Antonietti se je Devica Marija prikazovala nekaj časa. Tudi prebivalci Casale so opazili, kako je deklica hodila v bleščeči luči skozi temen gozd. Nekega dne je Milostna Gospa razglasila svojo voljo s temi besedami:
Hrepenim po cerkvi na tem mestu, kjer je zdaj moja podoba, da bi jo lahko častili najbolj dostojni.
Prebivalci Casale o zgodbi niso niti malo dvomili in prošnja je bila kmalu uslišana. Na glavni oltar so postavili kamnit Marijin kip, težak 400 kilogramov.
Opustitev svetišča in čudež njegove oživitve
Z leti je Antoniettina zgodba postala del ljudskega izročila, samo svetišče pa je ostalo pozabljeno.
Nato pa je v Casale leta 1942 prišel duhovnik Gicando Giuseppe Struffi, ki je, da bi zaposlil lokalno prebivalstvo in v kraju oživil vero, začel s prenovo svetišča. Med prenovo se je zgodil čudež: našli so mali Marijin kip, pred katerim je molila Antonietta Fava pred prikazovanjem. Ni bilo več nobenega dvoma: to je bilo zares mesto, kjer se je prikazovala Marija. Navdušenje lokalnega prebivalstva je bilo vsesplošno.
Verodostojnost prikazovanja je s papeškim pečatom potrdil tudi Papež Benedikt XVI.
Svetišče je z leti postalo tudi znano kot "mali Lurd", ker po videzu spominja na znamenito francosko romarsko središče.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.
