“Očetovstvo je precejšnja šola ponižnosti”

Andrej Jerman je mož Alenke, ki je pred časom že gostovala v rubriki Ženska ženski, in oče štirih otrok. V opisu njegove vloge na Radiu Ognjišče je navedeno "tehnik in grafični oblikovalec", njegovi talenti pa mu omogočajo še precej daljši ustvarjalni pogled. Med drugim je vodja festivala Ritem srca, kjer ga ni mogoče videti brez kitare ali mikrofona. Osebno in glasbeno ga boste spoznali v Moških skrivnostih.

Služba, žena, otroci, čas zase … Kako krmarite med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Težko. :) Navigacijske sposobnosti za plovbo med vsem dogajanjem, ki me obkroža, pridobivam sproti. V veliko pomoč mi je, da imam ob sebi zelo praktično ženo, ki skrbi, da družinsko življenje teče lepo tudi, kadar sem odsoten. Učim se lastnih omejitev in potreb ter poskušam svoje želje in načrte prilagajati trenutku.

Kako razvajate svojo ženo?
Zadnje čase so to bolj malenkosti v vsakodnevnih rutinah. Ko ji mogoče omogočim trenutek ali dva zase, ko si kakšen večer privoščiva ogled filma, skupaj spijeva mate (argentinski čaj) ali dva. Resnici na ljubo sva v precej intenzivnem obdobju življenja, ko je mogoče časa za razvajanje manj, ugotavljava pa, da potrebujeva vnaprej določen mesečni termin … ki ga še ni. 😊

Se pa mesečno udeležujeva srečanj zakonske skupine v župniji, kar predstavlja nek čas v mesecu, ko se lahko nekoliko bolj posvetiva pogovoru, odnosu.

O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegate, rušite?
V nekem smislu ugotavljam, da sem kar precej stereotipen moški, haha. Mogoče bi pri praviloma mojih hišnih opravilih našel kakšno, ki je bolj ženske narave. A časi so se (že davno) spremenili in delo v hiši, previjanje otrok in podobno niso več v domeni žensk.

Delate na Radiu Ognjišče, kjer ste tudi na čelu ekipe, ki pripravlja festival sodobne krščanske glasbe Ritem srca. V kakšnem ritmu bo utripal letos? Kaj novega prinaša?
Ritem letošnjega Ritma srca bo podoben lanskemu, ko smo festival prvič izvedli zunaj, pod milim nebom. Bo pa letošnje obrobno festivalsko dogajanje še bolj bogato. Pripravljamo pestro ponudbo festivalskih stojnic, nadaljujemo in nadgrajujemo tudi idejo Malega odra, ki bo letos postregel z glasbo p. Janeza Ferleža ter mlajše skupine Tempus Fugit in še čem. Za piko na i oz. za dušo privezat' pa bo skrbel zmagovalec MasterChef Slovenija 2022 – Luka Novak. Vse to pa bo seveda podstat, na kateri se bo potem zgodil večerni festivalski koncert na glavnem odru.

Torej kopica dobre glasbe, s katero bomo slavili Gospoda, in tudi lepa priložnost, da združite prijetno, zabavno z nečim, kar (lahko) seže tudi globoko in se dotakne srca.

Kateri dogodki, srečanja in besede vam dajejo potrditev, da je ta tradicionalna prireditev vredna truda, ki ga radijci vsako leto vlagate vanjo?
Predvsem odzivi konkretnih ljudi in življenjski zgledi nekaterih izvajalcev in avtorjev. Kajti skozi njihove pesmi zares sije posebna Luč. Zato si prizadevamo, da bi ta glasba, te pesmi imele svoje mesto. In da bi tudi s pomočjo festivala katera od njih segla do ušes in src čim večjega števila ljudi.

Kateri trenutek ali dogodek v teh letih je bil za vas na festivalu najbolj čustven?
Rekel bi, da katera od pesmi bolj proti koncu festivala, ko se ob nagovoru duhovnika, molitvi in blagoslovu v pesmi združimo vsi zbrani. Celotno prizorišče objame tako lepo občutje skupnosti.

Kateri je vaš najljubši konjiček in zakaj?
Glasba bo verjetno vedno imela posebno mesto v mojem življenju, a v zadnjih letih večino prostega časa namenim vožnji s cestnim kolesom. Z njim sem nekako na novo odkril športnika v sebi in tako zapolnil prostor, ki ga je prej imel nogomet. Za žogo zdaj ni časa, se pa sinovi že navdušeno podijo za žogo. Tako da bo mogoče že kmalu spet drugače.

"Očetovstvo me izpolnjuje, ker …?"
Ker me uči, kdo sem in kaj je v resnici življenje. Kaj je bistvenega v odnosih, kaj so stvari, ki imajo v življenju vrednost. Ob njih spoznavam, kako čas dobesedno beži oz. nam polzi iz rok. V odnosu z otroki, ki iščejo meje, pa se učim lastnih pomanjkljivosti in značajskih hib, ki jih, upam, bolj ali manj uspešno pilim. Očetovstvo je tako tudi precejšnja šola ponižnosti.

Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj.
Zdrave pameti, ponižnosti in ljubezni do bližnjega. S prvo, se zdi, smo vse bolj skregani, saj smo vse bolj oddaljeni od nekih osnovnih še smiselnih predpostavk o tem, kaj je človek in kaj je dobro zanj ter za okolico.

Ponižnosti manjka na vsakem koraku. Pa tukaj ne mislim lažne ponižnosti oz. gojenja neke slabe podobe o sebi. Ampak ponižnosti pred lastnim vedenjem, razumevanjem, ponižnosti pred tem, česar ne razumem, ponižnosti pred življenjem samim. Da torej razumem svojo majhnost in končnost. Jaz pred svetom, jaz proti večnosti, jaz pred Vsemogočnim.

Pomanjkanje ljubezni do bližnjega pa predvsem čutim pri tehtanju dejanj ljudi okoli nas. Ko smo se zmožni tako narobe razumeti, ko smo zmožni že ljudem v naši bližini, kaj šele tistim bolj daleč, pripisati nepojmljive (in seveda neosnovane) stvari. In brez te ljubezni se hitro znajdemo na okopih. V osebnih odnosih, v službi, družbi … ali pravih okopih, kjer padajo prave bombe in po zraku švigajo čisto pravi naboji.

Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta vam dala najbolj misliti?
Še kot študenta me je zaznamovala smrt dobrega prijatelja. A ob njej so se spletli novi odnosi in prijateljstva, ob njej sem gradil tudi svojo vero in odnos z Bogom. Ko se namreč poslovi ljuba oseba, se človek lažje obrne k Presežnemu, k Večnemu in tam išče upanje, da se nekoč znova snidemo.

Ampak življenje gre naprej in vedno znova srečujem krasne ljudi, ki so s svojimi življenjskimi zgodbami in dejanji navdih za okolico. In ti zgledi mi dajejo misliti.

S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolnite?
To je precej odvisno od trenutka. Včasih so to spontana srečanja, pogovori, (duhovna) glasba, drugič pa v žeji po nečem, kar bi seglo globoko, v roko primem kakšno knjigo, se mogoče malo umaknem v tišino, v samoto (ali na kolo😊).