4 stebri češčenja Božjega usmiljenja

Ko je sveta Favstina v svoj Dnevnik zabeležila svoja številna srečanja z Jezusom, so se pokazali štirje osrednji stebri pobožnosti Božjega usmiljenja.

Ti stebri so pogosto ločeni, vendar jih moramo povezati, če želimo, da tvorijo sklenjeno celoto.

Jezus je sveti Favstini podobo Božjega usmiljenja razodel v videnju, ki ga je imela v celici samostana v Plocku 22. februarja 1931.

"Zvečer, ko sem bila v celici, sem zagledala Gospoda Jezusa v belem oblačilu," je zapisala v svojem Dnevniku. "Ena roka je bila dvignjena v blagoslov, druga pa se je dotikala obleke na prsih. Iz odprtine v obleki na prsih sta izhajala dva velika pramena, eden rdeč, drugi bel. (…). Čez nekaj časa mi je Jezus rekel: 'Naslikaj podobo po vzorcu, ki ga vidiš, z napisom spodaj: Jezus, vate zaupam.'" (Dnevnik, 47)

Za časa življenja svete Favstine je njen duhovni vodja, p. Michael Sopocko, naročil umetniku, naj naslika Jezusovo podobo po opisu svete Favstine.

Jezus je leta 1931 sveti Favstini govoril o svoji želji po uvedbi tega praznika: "Rad bi, da bi obhajali praznik usmiljenja. Želim, da bi bila ta podoba, naslikana s čopičem, slovesno blagoslovljena na prvo nedeljo po veliki noči; ta nedelja naj bo praznik usmiljenja" (Dnevnik, 49), kar je "največja lastnost Boga" (Dnevnik, 301).

Papež Janez Pavel II. je v nagovoru med kanonizacijo svete Favstine 30. aprila 2000 razglasil, da se bo druga velikonočna nedelja po vsej Cerkvi odtlej imenovala nedelja Božjega usmiljenja.

Ena od pobožnosti, ki jih je Jezus razodel sveti Favstini, je bil rožni venec Božjega usmiljenja. Rekel ji je: "Vsako osebo, ki bo molila ta rožni venec, bom ob smrtni uri branil kakor svojo čast. Ko bodo drugi molili ta rožni venec ob umirajočem, bo duša prejela obljubljeno odpuščanje. Ko ob umirajočem molimo ta rožni venec, se umiri Božja jeza in dušo objame brezmejno usmiljenje ter se zaradi bridkega trpljenja mojega Sina zganejo globine mojega usmiljenja."

Rekel ji je tudi: "Po molitvi tega rožnega venca sem pripravljen dati vse, za kar me bodo prosili, če je le skladno z mojo voljo."

V videnjih svete Favstine je Jezus zahteval, da ob tretji uri premišljujemo o njegovem trpljenju in smrti ter kličemo njegovo usmiljenje. Prosil nas je, naj prosimo njegovega usmiljenja za druge s križevim potom, kadar je to mogoče, s češčenjem Najsvetejšega zakramenta, ali samo s kratkim postankom v cerkvi v "uri velikega usmiljenja".

"Ob tretji uri milo prosi moje usmiljenje, posebno za grešnike, in vsaj za kratek čas se poglobi v moje trpljenje, predvsem v mojo zapuščenost v trenutku umiranja. To je ura velikega usmiljenja za ves svet. Dovolim ti, da prodreš v mojo smrtno žalost; ob tej uri ničesar ne odrečem osebi, ki me prosi v imenu mojega trpljenja." (Dnevnik, 1320)

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.