Do 18. leta je doživela 200 zlomov kosti, nato je nehala šteti. “Hvaležna sem za svoje življenje”

Ko je Poljakinja Bogumiła Siedlecka-Goślicka pred več kot desetimi leti začela pisati blog Angel na vzmeteh, si ni predstavljala, da se bo zaradi njega sčasoma začela ukvarjati z družbenimi iniciativami za boljše življenje invalidov in da se bo prek njega lahko vsak dan razvijala, učila in uživala svoje življenje.

33-letnica od rojstva trpi zaradi prirojene krhkosti kosti. Ima genetsko bolezen vezivnega tkiva, ki je posledica motenj v strukturi kolagena. Zaradi bolezni se ji lomijo kosti tudi tedaj, ko se ne premika.

Do 18. leta je imela že 200 zlomov kosti, potem jih je nehala šteti. Pravi, da se je sprijaznila s svojo boleznijo in se ne sprašuje več, zakaj se je to zgodilo njej.

"Gonilna sila za mojo dejavnost je ljubezen, in to ne samo ljubezen do mojega moža, ki je zame najpomembnejši. Imam tudi vero, načela in prepričanja. Vsak dan je darilo, ki ga poskušam izkoristiti 150-odstotno. Ljubim življenje in ne zapravljam časa, žene me misel, da jutrišnjega dne mogoče ne bo," pravi.

Bogumiła je visoka en meter, nikoli ni stala na svojih nogah, vendar je močna, izpolnjena ženska in srečna žena.

Svojega moža je spoznala prek spleta. Vse se je začelo z oglasom "Izjemna ženska bo spoznala izjemnega moškega". Na oglas se je odzval Bartosz.

"Bala sem se tega srečanja, internet ni bilo takšno mesto srečevanj, kot je danes. Za pomoč sem prosila prijateljico. Dogovorili sva se, da se bo v primeru grožnje v trenutku odzvala. Vendar to ni bilo potrebno," se spominja Bogumiła.

Skupaj sta že skoraj 15 let, poročena pa osem. Podpirata se pri vsem. "Največja umetnost je ostati zvest sam sebi in se hkrati srečati na pol poti med razlikami, ki so prisotne v razmerju. To se sliši kot nasvet kakšnega trenerja za življenjski slog, vendar verjamem v to. Ne smemo drugih prepričati v naše razloge ali želje, ampak poskrbeti za dobre odnose, tako do drugih kot do sebe. Poroka je umetnost sprejemanja in sklepanja kompromisov. Življenje z nekom postane lažje, ko najprej sprejmemo sebe," pravi.

Bogumiła priznava, da so njeni starši zgled za uspešen in srečen zakon. "V življenju sta izkusila veliko težkih situacij, vključno z mojo boleznijo. Imam še štiri zdrave brate. Kljub številnim izzivom sta zmogla. Poskrbela sta za najpomembnejšo stvar: odnose," pravi 33-letnica.

Za Bogumiło je zelo pomembna hvaležnost. "To je nekaj, kar me spremlja vsak dan. Hvaležna sem za svoje življenje in za to, kar sem doživela," poudarja.

Težkih trenutkov v njenem življenju ni manjkalo. Med študijem se je tri leta zdravila za depresijo, trikrat je poskušala narediti samomor.

"O tem govorim, ker menim, da je depresija res težka bolezen. Lahko nas napade v najmanj pričakovanem trenutku in se vrne. Zato se trudim to preprečiti. Praznujem življenje, vsak dan se zbudim z mislijo, da bo dober dan. Borim se za vsakdanje življenje s svojimi slabostmi, invalidnostjo, rešujem probleme, ker vem, da ni situacije, ki ne bi imela izhoda," poudarja blogerka.

Poleg bloga ima na spletu še profile na Facebooku, Instagramu in YouTubu, na katerih se včasih srečuje s sovraštvom, nerazumevanjem, zavistjo in stereotipnim pogledom na invalidnost.

"Mnogi ljudje mislijo, da bi morala oseba s posebnimi potrebami svoj čas namenjati zdravljenju in rehabilitaciji, ne normalnemu življenju. Rada pokažem, da sem ženska, ki ima rada ličila in barvita oblačila. Ne ukvarjam se z obsojajočimi ljudmi, lahko le sočustvujem z njimi, jih izobražujem in jim pokažem, da obstajajo različna stališča," pravi.

Ime bloga ji je pomagala skovati prijateljica. "Nisem angelček, vendar verjamem, da je lahko vsak od nas angel sočloveku. Rada bi bila takšen angel za tiste, ki ne verjamejo vase in živijo v izolaciji. Rada bi dosegla druge, ker verjamem, da je to poslanstvo angelov. In vzmeti? No, na njih se premikam," pojasnjuje blogerka.

Blog vodi že 11 let. Prek njega je spoznala številne čudovite ljudi in sodelovala z nevladnimi organizacijami v različnih akcijah v podporo invalidom.

"Sem človek, delam napake in imam boljše in slabše dni. Kot vsi imam različne trenutke, vendar sem srečna," dodaja.

O čem sanja Angel na vzmeteh? "Želim si, da bi bilo moje življenje takšno, kot je, da ne bi šlo nič narobe, da bi se lahko še naprej razvijala, bila aktivna v družbi in šla naproti ljudem, ki potrebujejo pomoč," pojasnjuje.

"Sreča nam ni dana enkrat za vselej, zato jo moramo ceniti in skrbeti zanjo. In tudi če slučajno pademo, moramo storiti vse, da bi to srečo lahko dobili nazaj. Bodimo hvaležni za to, kar imamo, in se ne osredotočajmo na to, česar nimamo."

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.