Kako je sv. Terezija ljubeznivo skrbela za zadirčno sosestro

Sveta Terezija Deteta Jezusa je ena bolj priljubljenih svetnic na svetu.

Čeprav je bila redovnica le devet let, je hitro pridobila množico privržencev in bila pozneje razglašena za cerkveno učiteljico. Pokazala je, da lahko svetost dosežemo z vztrajno ljubeznijo do Boga in ne le z velikimi dosežki.

Kako se je soočala z ovirami in težavami v samostanu?

Ni ji bilo lahko. Karmeličankam v francoskem Lisieuxu se je pridružila pri 15 letih in postopoma opravljala različne redovniške dolžnosti. Med drugim je bila odgovorna za samostansko jedilnico, pranje in krpanje, njena naloga je bila tudi sprejemanje posameznikov v samostan. Pri dvajsetih letih je postala pomočnica učiteljice novink. To vlogo je obdržala vse do svoje smrti.

Iz ohranjenih zapisov sester, ki so poznale sveto Terezijo, je jasno, da se mlada karmeličanka ni bala nobenega napora in da je želela opraviti vse obveznosti.

Zelo je trpela, če je ugotovila, da je kljub svojim prizadevanjem nenamerno povzročila bolečino katerikoli sestri. Po drugi strani pa je kakršnokoli krivico ali sitnost, ki jo je občutila na lastni koži, takoj darovala Bogu in živela brez zamer.

Bila je prijazna in vedno pripravljena priskočiti na pomoč. Vedno je spoštovala svoje nadrejene, obenem pa ni izkoriščala lastne avtoritete nad novinkami.

Mati Agneza, dolgoletna prednica karmeličanskega samostana v Lisieuxu, je bila nekega dne priča pogovoru, v katerem je ena iz novink s sestro Terezijo govorila na izjemno nesramen, celo ponižujoč način.

Prednica je nato Terezijo vprašala, kaj se je zgodilo. "Zelo sem srečna. Dobri Gospod mi je dal priložnost, da se spomnim, da sem majhna in brez kreposti," ji je odgovorila.

V zapisih redovnic beremo, da se je Terezija osredotočila na dela, ki so ji bila dodeljena, in se ni ukvarjala z obveznostmi drugih sester. Prav tako ni ustvarjala skupin okoli svojih nadrejenih, ni opravljala in ni komentirala slabih pridig. "Duh vere mi ne dovoljuje govoriti o zmotah duhovnikov," je govorila.

Njena naloga je bila pridobivanje duš. Na vprašanje, zakaj je želela postati karmeličanka, je odgovorila: "Da bi reševala duše in molila za duhovnike."

Mati Agneza je v procesu beatifikacije pričevala, da je Terezija "v Najsvetejšem obličju videla podobo vseh ponižanj, ki jih je za nas trpel naš Gospod".

Redovnice se spominjajo starejše, bolne in zelo zadirčne sestre. Težave so bile tako velike, da so se je druge sestre izogibale. Nekega dne pa je Terezija prosila za dovoljenje, da bi ji pomagala.

Vse so bile presenečene, ker je bil značaj in tarnanje bolne sestre res težko prenašati. Vendar se Terezija ni vdala. Prevzela je to težko dolžnost in jo opravljala več let, vse do smrti svoje težavne oskrbovanke.

Zanimivo je, da se ji je ta sestra, čeprav je sprva s Terezijo zelo slabo ravnala, na koncu le zaupala. Ko so Terezijo nekoč vprašali, zakaj je sprejela to dolžnost, je odgovorila: "Spremljanju naše sestre sem namenila enako skrb, kot bi jo namenila spremljanju našega Gospoda."

Kjer so ljudje, tam so napetosti. Dokler ne pridemo v nebesa, smo prepuščeni radosti, pa tudi trudu za dobre odnose z drugimi ljudmi. Nenehno trenje zaradi naših pomanjkljivosti, neurejenih strasti in neusmiljenih čustev je vsakodnevna resničnost družin, podjetij, skupnosti, župnij in redov.

Najtežje je izkazovati dobroto v vsakdanjem življenju. Lažje nam je imeti spektakularne izbruhe dobrote, kot pa izkazovati prijaznost iz dneva v dan, še posebej tistim, ki jih ne maramo, in tistim, ki ne marajo nas.

Terezija, ki je med karmeličankami živela le devet let, je tam doživela tudi neprijaznost in veliko ponižanj. Zanimivo je, da je na to računala. Šla je k karmeličankam, med nepopolne ljudi, in ne v raj, poln angelov.

"V svojem verskem življenju je večkrat trpela zaradi antipatije, spremenljivega razpoloženja in ljubosumja ter celo zavistno škodljivega vedenja nekaterih redovnic. Ne samo, da je vse to prenašala z enako potrpežljivostjo, ampak je poskušala tudi razumeti to slabo vedenje. S temi sestrami se je poskušala več družiti, obravnavala jih je z nežnostjo in pozornostjo," se spominja mati Agneza.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.