Razumnost, pravičnost, srčnost in zmernost so štiri glavne, osnovne ali človeške kreposti – temelji in smernice, ki jih Cerkev predlaga za ključ do človeške sreče. V iskanju sreče delam, kupujem in sprejemam marsikaj.
Obljube oglasov in mikavne fraze samooklicanih gurujev sreče me hitro premamijo, da preslišim dobronamerne življenjske nasvete, ki nam jih narekuje Stvarnik. Čeprav bi lahko obupana sklenila, da univerzalnega ključa do sreče ni, nam Cerkev ponuja odgovor: sreča je mogoča, sreča je dosegljiva in do nje vodi jasna pot: življenje po krepostih.
Zmernost, ena od teh kreposti, me gotovo zaradi nenehne draginje v teh mesecih še posebej nagovarja. Ob odkrivanju njenih globin obenem odkrivam notranjo moč samoobvladovanja in premagovanja hipnih kapric. Zmernost je pot k svobodi.
"Vse mi je dovoljeno, vendar ni vse koristno! Vse mi je dovoljeno, toda jaz se ne bom dal ničemur podvreči!" Apostol Pavel je te besede prvotno sicer res namenil Korinčanom, a danes jih govori nam in našim družinam. Ko je svet kot na dlani in lahko večino potreb hitro zadovoljimo, apostolova promocija samoobvladovanja postane aktualna na nov način.
Bo zmernost pri zadovoljevanju mojih hipnih želja privedla do sreče? Tako pravijo. Bo zmernost v natrpanosti mojega in družinskega urnika pripeljala do večjega miru? Gotovo. Bo zmernost v prehrani in uporabi besed nasploh vplivala na moje življenje? Vsekakor.
Sv. Jožefmarija Escriva je že pred časom spodbujal, naj bo naš cilj, da se navadimo reči 'ne!' in da si ob tem ne očitamo, da smo staromodni, leni ali čudni. Notranji mir, ki je posledica uporabe te besede, nato prenašamo iz sebe v svoje domove, v našo družbo in s tem v ves svet.
Ob vseh uporabnih vidikih in razlogih za zmernost nikakor ne morem pozabiti na duhovnega: Mi smo že postali svobodni, ker nas je Kristus odkupil za visoko ceno, a svojo svobodo včasih radi zamenjamo za kratkotrajne užitke sreče.
Ne bodimo naivni: zasvojenost s sladkorjem, zasvojenost z lenobo, televizijo, telefoni, družbenimi omrežji in prav tako zasvojenost s telovadbo in pretirano skrbjo za zunanji videz … pa tudi zasvojenost s skrbjo samo nas odvrača od preproste in osnovne resnice in našega stanja: da smo svobodni. Da imamo vse, kar potrebujemo za ohranjanje svoje svobode.
Zmernost je gospostvo, ker ureja naše težnje k dobremu pri uporabi orodij, ki jih imamo na razpolago. Vodi nas k temu, da pravilno uporabljamo stvari, ker jim dajemo njihovo pravično vrednost, skladno z dostojanstvom Božjih otrok.
V poslovnem svetu velikokrat slišimo, da potrebujemo tisti 'zakaj', da okrepimo svojo motivacijo in smo bolj sposobni trdega dela. Enako velja za naše duhovno življenje. Ko si priznamo, da včasih osnovni in najbolj bistveni 'zakaj' (torej da je Jezus za nas dal svoje življenje in nas osvobodil) ni dovolj, lahko razlog v zmernosti najdemo tudi v tem, da zmernost ustvarja mir in prepotreben prostor za izbiro.
Kako bomo prepoznali sadove zmernosti? Zmeren človek zna živeti brez tega, kar mu škoduje, kar škoduje njegovi duši. Zmeren človek se zaveda, da je odpoved hipni zadovoljitvi potrebe le navidezna in da s požrtvovalnim življenjem postanemo osvobojeni suženjstva in v notranjosti srca lažje okušamo Božjo ljubezen.
Zmernost v življenju obnovi odtenke, ki jih je nezmernost prekrila. Znova smo sposobni skrbeti za druge, deliti in se posvečati velikim nalogam. Zmernost vzgaja trezno, skromno, razumevajočo dušo, iz katere veje privlačnost, saj v njenem obnašanju prevlada razumnost.
In to je sreča, ki jo gotovo želim zase, za svoje in za vse nas.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
