7 duhovnih demonov, ki povzročajo rane v ženski duši

Vsaka ženska ima vsaj eno področje, na katerem se počuti notranje nesvobodna. Gre za občutke krivde, depresije, nemoči ali preprosto travmatične izkušnje, v katerih ljudje v nas še vedno pritisnejo določene sprožilce, ki nas vedno znova vrnejo v nezrelo ravnanje.

Linda Jarosch, svetovalka in spremljevalka žensk v številnih skupinah in sestra p. Amselma Grüna, v knjigi Rada se imam, kakršna sem te notranje ženske rane poimenuje kar demoni.

Tako kot je Marijo Magdaleno zaznamovalo sedem demonov, tudi pri svojem delu z najrazličnejšimi ženskami opaža, da obstaja sedem področij, ki nam predstavljajo še posebej boleče rane.

Pri sebi lahko prepoznamo enega, lahko tudi več. Pri tem Linda Jarosch poudarja, da je edino zdravilo za naše rane oziroma demone osebno srečanje z Jezusom Kristusom in to, da se mu pustimo osebno nagovoriti in ozdraviti, tako kot je to storila Marija Magdalena.

Ženska, ki je bila v otroštvu ranjena ali prezrta, se bo na podoben sprožilec odzivala z užaljenostjo. Lahko gre za večdnevni molk, s katerim kaznuje svoje bližnje, saj je to odziv, s katerim je edinole sposobna sporočiti, da je bila prizadeta. Ob tem se ne zaveda, da gre pravzaprav za nezrelost in čustveno manipulacijo, saj v njej kriči občutek: "Nisem pomembna."

Verjetno je ženska, ki čuti, da ni dovolj dobra, v otroštvu dobivala posredna ali pa kar neposredna sporočila o tem, da ni dovolj pridna, lepa, dobra, delovna, pametna, nadarjena … Zanjo je značilno, da je močno odvisna od mnenja drugih. Je zelo negotova vase, kar se pogosto kaže že v njeni telesni govorici ter težko sprejme pohvalo ali kompliment.

V samoobrambi jo to lahko privede do pretirane kritičnosti do drugih, npr. do moža, sodelavcev in podobno.

Če so imeli starši deklice veliko avtoriteto, so veljali za nezmotljive, so vedno okrivili hčer ali se niso nikoli opravičili, lahko to pri odrasli ženski privede do tega, da za vsako stvar prevzame krivdo nase. Tudi če v resnici ni naredila čisto nič narobe, ima v sebi strah, da je nimajo dovolj radi in da je za vse sama kriva.

Če ima previsoka merila zase ali je do sebe preveč zahtevna, se občutek krivde samo poglablja, saj nikoli ne more doseči svojih standardov. Prav tako pa se v odnosu težko postavi zase, saj ne uvidi, da tudi drugi nosi svoj del odgovornosti oz. krivde za zaplet.

Lahko da je ženska v otroštvu živela v materialnem pomanjkanju ali da so imeli starši zelo skopuško logiko; ali pa je bila prikrajšana za pozornost, ljubezen in naklonjenost. V tem primeru se v njej razvije občutek, da ni dovolj ali da nima dovolj (česarkoli že).

Zaradi večnega občutka pomanjkanja pa tudi drugim ni sposobna privoščiti tistega, za kar sama čuti, da je prikrajšana. Pojavita se zavist in zagrenjenost; ženske lahko v svoji zavisti do drugih žensk postanejo zelo strupene in spletkarske.

Ena najtežjih stvari, s katerimi se lahko obremenjuje ženska, je perfekcionizem oz. pričakovanje popolnosti pri sami sebi. Vse mora biti brez napak, optimalno, zahteve so izjemno visoke, kriteriji praktično nedosegljivi.

V njej se skriva strah, da če ne bo popolna, ne bo ljubljena. Ujeta je v strah, da jo bodo drugi zalotili pri kakšni napaki, kar jo potiska v občutek notranje ujetosti in nesvobode. Težnja po popolnosti nemalokrat lahko privede tudi do duševne ali telesne bolezni, izgorelosti in podobno.

Ženska, ki jo muči demon nezadovoljstva, v sebi vedno nosi občutek neizpolnjenosti in praznine, čeprav morda niti ne zna povedati, kaj točno naj bi bila tista stvar, ki ji manjka. Čuti le, da če bi le imela ali ujela tisto stvar, občutek, odnos, potem bi bilo njeno življenje lepo in izpolnjeno. Ker pa tega ni, je muhasta in sitna, počuti pa se nerazumljeno.

Morda so starši od deklice zahtevali pretirano skromnost v čustvenih ali materialnih potrebah. Sporočilo, ki ga je ponotranjila, se zato glasi: Ti tega ne moreš imeti. Ženski ostane miselnost, da ne sme biti prevzetna, da si ne sme preveč želeti ali hrepeneti po ničemer.

Taka ženska si težko privošči drobne užitke, kot je to, da se z nekom dobi na kavi, da si kupi nove čevlje ali da bi bila preprosto dobrohotna do sebe.

Linda Jarosch še opaža, da so katoličanke pogosto nagnjene k temu demonu, zaradi česar si ne upajo segati po visokih ciljih ali biti zares odlične, opazne, odločne in ne znajo uživati v življenju.