“Pomembno se nama zdi, da gre otrok že od malih nog čim večkrat v svet”

Eva in Blaž Novak Svetič, oba skavta v različnih stegih, sta se spoznala na skupnem skavtskem dogodku leta 2014. Poročila sta se pet let pozneje, pri 22 oz. 24 letih, njuna civilna poroka pa se je odvila med vikend oddihom v toplicah.

Sta starša sinka Noeta, skupaj radi raziskujejo naravo, hodijo v hribe in veliko potujejo. Oba sta zaposlena v družinskem podjetju po Evini strani. Blaž v prostem času rad teče in hodi v fitnes. Eva se navdušuje nad branjem in fotografiranjem. Velik del časa nameni študijskim obveznostim in specializaciji iz duhovnosti, ob tem se izobražuje še za pedagoginjo po metodi montessori.

Kako se nomadsko življenje, kot sta poimenovala svoj profil na Instagramu, kaže v vašem družinskem življenju?
Eva: Poskušamo živeti tako, da bi bil ves svet naš dom in bi se povsod počutili kot doma. Če nas kdo vpraša, kam bomo šli na naslednje potovanje, imamo neke želje, ampak je vse bolj spontano. Odločitve vedno sprejemamo na koncu.

V vsakdanu imamo seveda neke okvirne načrte, recimo najini službi, mojo specializacijo in izobraževanje, nimamo pa posebne rutine.

Blaž: Sodobno življenje te dejansko malo sili v to, da planiraš dan. Glede na to, da sva vpeta v družinski posel, je veliko popoldnevov mimogrede delovnih.

Eva: Veliko družin, ki jih poznam, ima začrtan čas za počitek otrok, obroke in se tega striktno držijo. Meni je recimo zelo stresno, ker mnogi ne razumejo, kako mi nimamo določene ure za spanje. Spontanost je morda naše največje zrcalo s potovanj.

Od kod vajina strast do raziskovanja novih krajev? Sta veliko potovala že s primarnima družinama?
Eva: Sama imam popotništvo v krvi že iz domačega okolja, s starši smo veliko potovali. To sem prenesla tudi na Blaža. Od najinih začetkov veliko potujeva. Vse prihranke sva namenila temu. Vedno sva našla način, da sva šla. Kot študenta sva potovala skromno, spala sva v hostlih in veliko kampirala. Vedno iščeva najcenejše variante letalskih kart. Kdaj so leti tudi sredi noči in darujeva ta čas. Seveda se s prihodom otroka to spremeni in je treba gledati tudi na več ugodja. 

Pred kakšnimi osmimi leti se nama je pridružila še sestra in smo šli s hipijevskim kombijem po Hrvaški in Bosni. Za en teden smo za gorivo in hrano zapravili 100 evrov. Nihče si ni znal predstavljati, kako smo preživeli. Seveda so bile takrat cene drugačne.

Blaž: V moji družini nismo imeli navade veliko potovati. Moj oče je delal na ladji in je bil enajst mesecev zdoma, en mesec med počitnicami pa doma in ni imel želje potovati. So mi pa omogočili, da smo šli kam s kolegi. Videl sem nekaj Hrvaške, bili smo na svetovnem dnevu mladih v Španiji, v Romuniji, na Madžarskem. Ko sem spoznal Evo, se je to spremenilo. Midva dobro funkcionirava ravno zaradi tega, ker sem sam neke vrste zavora pred tem, da bi ves čas iskali nove priložnosti za potovanja. :)

Vsako potovanje je neke vrste preizkušnja (da se kaj zaplete, se izgubita, se pokvari avto). Kako se pripravljata na ta nova doživetja in kako vaju napolnijo?
Eva: Kot družina si na potovanju 24 ur skupaj, ne gre, da bi nekdo delal po svoje. Karkoli se zgodi, rešuješ skupaj, družino pa to še bolj povezuje. Sama pravim, da se vedno lahko zgodijo nepredvidljive situacije, če ostanemo doma ali pa če se podamo v svet. Mi si uredimo kar letno zavarovanje, ker smo dosti v tujini in je najbolj ugodno. Gremo in verjamemo v dobro.

Blaž: Nomadska miselnost ne razmišlja o tem. Če razmišljaš o slabih stvareh, se zgodijo. Če jih odmisliš, je pa toliko manjša verjetnost.

Eva: Je pa domača lekarna vedno zelo urejena. :) Pakiramo vedno zadnji trenutek. Če so destinacije daljše in gremo na drugo celino, se lotimo nekaj dni prej. Potujemo z nahrbtnikom, s sabo ne nosimo veliko. Prednost je, da ob prihodu domov ni veliko dela s pranjem in pospravljanjem.

Diplomirala in magistrirala sem iz turizma in rada pogledam, kaj neka destinacija nudi, katere so kulturne in naravne znamenitosti. Sicer pa bolj potujemo z namenom, da bi celostno začutili nek kraj, občutke in energijo, ki jo dajejo domačini, da bi se pogovarjali z njimi in videli njihov način življenja. Človek največ dobi, če obišče nek sakralni objekt, če se udeleži maše, neke njihove slovesnosti, bodisi je to tempelj, mošeja ali cerkev. Velika vrednost je, če potem z domačini spregovoriš kakšno besedo.

Blaž: Znamenitosti so ponavadi prilagojene turistom, vidiš tisto, kar želijo, da vidiš. Če pa obiščeš cerkev, mošejo, tempelj, kjer se zadržujejo domačini, dejansko vidiš, kako komunicirajo med seboj, nič ni zaigrano.

Kako organizirata potovanja ob službah in s finančnega vidika?
Blaž: Odkar delava, smo seveda omejeni na dopust. Prej sva dejansko gledala, da sva potovala zunaj sezone, ko ni bilo gneče, recimo septembra. Večkrat naju je presenetilo vreme. Pričakovala sva, da bo topleje, kot je bilo v resnici, recimo v Moldaviji.

Vedno sva gledala, da greva nekam, kjer sva lahko sama krila stroške, ne da bova odvisna od koga drugega. Če hočeš imeti tak življenjski stil, moraš hkrati gledati tudi na to, da zaradi lastnih užitkov ne boš komu v breme. To skušava že sedaj privzgojiti najinemu otroku, čeprav je še majhen. Toliko, kot si lahko privoščiš. Na začetku sva imela skromen proračun in sva najprej obiskala vse sosednje države. Ko sva začela delati, so se uresničile tudi daljše destinacije.

Kateri do sedaj obiskani kraj vaju je najbolj presenetil?
Eva: Verjetno je bilo to prvo poročno potovanje (bila sva na dveh). Šla sva v Ukrajino (še v času pred vojno, op. a.), ki naju je popolnoma prevzela. Obiskala sva Kijev in Černobil. To je bila neverjetna izkušnja. Presenetila naju je urejena država, pozitivna energija, prijazni ljudje, ki so vedno za pogovor in pripravljeni pomagati. Ukrajina nima veliko turistov, zato sva bila kar atrakcija. Černobil sva videla v bolj pozitivni luči.

Blaž: Na to potovanje sva šla bolj z miselnostjo, da greva vseeno v nek manj razvit svet, ki še živi za našimi standardi. Že takrat je bilo po ulicah veliko vojske. Kijev nama je zelo prirasel k srcu.

Eva: Drugo poročno potovanje pa je bilo v Katar in potem na Sejšele. Noe je bil takrat star pet mesecev in je ostal doma pri moji primarni družini. Dolg let in menjava dveh celin bi bila zanj prenaporna.

Blaž: To je bilo edino tako potovanje, namenjeno počitku.

Eva: Pa poležavanju na plaži, potapljanju, plavanju, česar nisva navajena. Ko gremo na morje, ne hodimo na plaže. Dopoldne smo v senci, ko so temperature znosne, pa gremo raziskovat destinacijo.

Kaj vaju na poti najbolj navdihuje?
Eva: Jaz imam zelo rada teologijo, duhovnost, tako da me vedno navdušuje vera. Iz tega črpam vse navade in dobivam nek pogled v kulturo in njihov način življenja. Rada obiščem sakralne objekte, kakšno mašo in češčenje. Najbolj me navdušujejo ljudje.

Blaž: Mene bolj navdušujejo naravne znamenitosti. Že nekaj časa fotografiram in snemam z dronom. Vedno iščem priložnosti za raziskovanje, kako je kakšna naravna znamenitost videti z druge perspektive.

Eva: Zelo se trudimo jesti lokalno, tradicionalno hrano kraja, da okusimo nekaj novega tudi skozi brbončice.

Kako je videti potovanje z majhnim otrokom, na kaj vse morata biti bolj pozorna?
Blaž: Vsekakor gledava na dolžino poti oz. planirava več postankov. Šli smo recimo do Grčije, v eno smer smo prevozili 1200 kilometrov, ampak sva pot razdelila na tri do štiri ure vožnje na dan. Dodala sva vmesne postaje, na kar sva se tudi že prej pripravila.

Eva: Ko sva bila še sama, nikoli nisva imela kakšnih slabih izkušenj s poti, da bi se kdaj počutila ogrožena, ampak sedaj z otrokom skušava malo bolj upoštevati tudi vidik varnosti.

Blaž: Malo pazimo tudi glede hrane.

Eva: Nočeva ga še obremenjevati s potovanji z letalom, ker se nama zdi zelo naporno.

Sicer pa si vedno prizadevava, da otrok ne bi bil ovira na potovanjih, ampak neka drugačna spodbuda. Dinamika se spremeni, ampak sprejmemo novo realnost. Otrok se ob tem ogromno nauči. Morda si ne bo zapomnil nekih značilnosti in znamenitosti kraja, bo pa po mojem mnenju bolj prilagodljiv, strpen do drugačnih, bolj se bo znal vključiti v družbo. Pomembno se nama zdi, da gre otrok že od malih nog čim večkrat v svet.

Bi lahko delila kakšno anekdoto s potovanj?
Blaž: Ko sva bila na poročnem potovanju na Sejšelih, sva bila omejena na letovišče. Tamkajšnji prebivalci so res revni in na turiste gledajo kot na bankovce. Skoraj cel teden sva gledala človeka, ki je okoli nosil kokose in jih prodajal. Odločila sva se, da bova enega kupila. Ogromno sva plačala in je bil izjemno zanič. Želiš poskusiti nekaj pristnega, potem je pa tako razočaranje …

Eva: Nekoč sva iz Benetk letela v Moldavijo v glavno mesto Kišinjev. Na letališču sva bila edina turista za to destinacijo. Že oni so naju čudno gledali, ali nisva morda zgrešila. Blizu je bil namreč tudi let za London. Ko se je vhod za na letalo odprl, sva se postavila v vrsto. Najprej je bila kontrola potnih listov in policist nama je dejal, da sva zgrešila vrsto. Pojasnila sva, da ne, da greva v Kišinjev. Samo udaril se je po glavi in ni mogel verjeti, da bi šel kdo v Moldavijo. Presenetilo naju je, kakšen pogled imajo na svojo državo.

Iz Moldavije sva šla tudi v Pridnestrovsko republiko, ki jo kot samostojno državo priznava samo Ruska federacija. Vedno sem si želela v to državico, kamor turisti praktično ne hodijo. Midva sva vseeno poskusila. V Kišinjevu sva na avtobusni postaji kupila karto, morala sva si urediti tudi vizo. Bila sva res atrakcija, vsi so naju gledali. Ker zbiram zastave vsake obiskane države, sem vprašala, kje bi jo lahko dobila.

Ko sva nato zavila v trgovino, da bi jo kupila, sva zgrešila avtobus, ki je bil tisti dan edina povezava za Kišinjev. Poleg tega sva imela vizo samo za 12 ur in nisva imela možnosti ostati. Mimoidoči je povedal, da je avtobus že odpeljal. Neki trgovec se je javil, da je videl avtobus, ki je odpeljal eno uro prej, kot bi moral, in da naju bo on peljal, da bova ujela avtobus. Dirkali smo po cesti, zapeljal je pred avtobus in tako sva ga, hvala Bogu, ujela.  

Katere kotičke v Sloveniji je po vajinem mnenju vredno obiskati?
Eva: V času korone sva se lotila projekta, da bova obiskala vse kraje v Sloveniji. Kupila sva karto Slovenije iz stirodurja, ki jo imava na steni in zapikujeva bucike na mesta krajev, ki sva jih obiskala. Ostalo nam je še sedem krajev za odkrivanje.

Meni osebno najbolj ostaja v spominu Čičarija, pokrajina pod Ilirsko Bistrico, na meji s Hrvaško. Gre za manjše kraje, veliko vasi je zapuščenih in so ostale samo napol porušene kamnite hiške. Ponekod še živijo starejši ljudje. Videti so šokirani, zakaj si prišel odkrivat njihove kraje. Zanimivo je poslušati, kaj jih veže na ta kraj.

Spomnim se tudi 14-dnevnega raziskovanja krajev od izvira do izliva Soče. Kanal ob Soči je moj najljubši kraj v Sloveniji, ima posebno, optimistično energijo, ni toliko turistov, življenje teče počasneje.

Blaž: Raziskovanju Slovenije smo namenili vikend pobege. Vsakomur je čudno, ker mladi pridemo tja, sploh če Eva še kaj fotografira. Te pa preseneti, kako so ljudje tam samooskrbni. Zanimivo je videti, da tudi v naši majhni državi najdeš kraje, kjer so ljudje še vedno precej izolirani in verjetno živijo veliko lepše kot mi, ker se ne ukvarjajo toliko s problemi, ki so značilni za moderno družbo.

Kaj pa romarski kraji oz. cerkve?
Eva: Mene še vedno najbolj navdušuje svetišče na Brezjah, kjer se pogosto ustavimo. Tam je kraj počitka in upanja, predaš neke želje in hrepenenja. Zdaj smo na točki v življenju, ko imamo stvari, za katere smo prosili pred meseci.

Prekrasna mi je tudi glavna cerkev v Semiču in mozaik v njej. In pa kamnite cerkvice po kraških vasicah.

Blaž: Tudi sam sem najbolj navezan na Brezje. Bolj gledam na podobo, nek stil, koliko sebe pusti neka skupnost v cerkvi. Določeni kraji so lahko tako zaprti, da je cerkev tudi ob nedeljah zaklenjena.