Pevski talent ga je rešil iz pekla: “Noben uspeh ne pride čez noč”

Ko sva se dogovarjala za intervju, si je privoščil šalo na moj račun. Poklical me je po telefonu, postaral glas in se predstavil: "Dober dan, tukaj Jožica. Kako ste, ga. Andreja?" Bil je zelo prepričljiv in kar nekaj časa vztrajal. Priznam, da me je dodobra nasmejal. Tak je Vili Resnik. Marsikdo bi zaradi njegovega vedrega značaja pomislil, da mu je bilo v življenju posuto z rožicami. A resnica je daleč od tega.

Viliju so se že od zgodnjega otroštva dogajale stvari, ki jih ne privoščimo nikomur. Pri mami in očetu ni mogel živeti – mama je cele dneve fizično garala, oče pa je bil alkoholik. Živel je pri babici in pri rejnici.

Poleg poniževalnih besed je imela rejnica nadvse krut način kaznovanja: cele popoldneve je moral kot otrok klečati v pesku z rokami v odročenem položaju, jesti svoje iztrebke, pogoltniti celo skledo popra …

Razlaga, da nikdar ne bo pozabil sosedovih besed, ki je mami dejal, naj ju z bratom kar pobije, da ne bosta preveč zrasla, kajti potem ju ne bo mogla. Pove tudi o trenutku, ko je Vilijeva mama prišla na obisk k rejnici. Prinesla mu je igračo, kar mu je ogromno pomenilo. A rejnica mu je mamino igračo nemudoma vzela. Bolečina je bila velika.

Vili pa v nasprotju s pričakovanji rejnice ne obsoja, temveč se jezi na odgovorne, ki zlorabe niso takoj začutili.

Obiskoval je osnovno šolo v središču Ljubljane. Kot otrok matere samohranilke je bil za sošolce, ki so bili vnuki zelo poznanih Slovencev, "nepomemben faktor". Bil je dežurni krivec za vse lumparije, ki so jih dejansko počeli njegovi sošolci. Zato se je kritiki učiteljev skušal ogniti tako, da je redno pobiral papirčke, ki so jih sošolci metali na tla.

Na začetku šolanja v osnovni šoli je doživel še en neprijeten dogodek: ravnatelj, dvometraš, ga je nekoč močno pretepel. Od strahu se je skoraj polulal, pripoveduje.

Z bratom sta mami čistilki pomagala čistiti stopnice in mimo so tedaj prišli sošolci, ki so se mu posmehovali. Še več, vrgli so ga celo iz šolskega benda, saj si ni mogel privoščiti ojačevalca.

Le bratovo kitaro je imel. Nanjo je z največjim navdušenjem igral metal. Ko je hodil po stopnicah in pogledoval proti sobi, kjer so se odvijale vaje benda, si je vneto prigovarjal: "Boste že videli, kdo je Vili Resnik!"

Vseeno je neka učiteljica opazila Vilijev pevski talent. Bilo je prvič, da ga je kdo pohvalil. "Ko je dejala, da imam lep glas, me je kar povzdignilo in takoj sem imel prav dober uspeh. Sicer je bila 'tršica' stroga in vsi so se je bali, a lepo je bilo to slišati. Nisem vedel, da lepo pojem."

Ob koncu osnovne šole je moral Vili razmisliti o poklicu. Mama je ponavljala, da je sin primeren le za kopanje jarkov. Razrednik ga je označil za bodočega ključavničarja, zato ga je peljal na ogled Srednje šole tehniških strok v Litostroju. A Vili je spoznal kolega, ki se je vpisal na srednjo zdravstveno šolo.

Dejal mu je: "Vpiši se sem, tu so sama dekleta, pa še nič ti ne bo treba delati." Res se je vpisal. Na skrivaj je opravil razgovor in bil sprejet. "Ko se je to razvedelo, sta socialna delavka in razrednik znorela," pravi Vili. V šolo so poklicali mamo, ki je bila popolnoma v šoku.

Šolo je opravil in prakso opravljal na Onkološkem inštitutu. Ko je moral prvič umiti bolnika, se je zjokal, saj se mu je bilo neprijetno dotakniti drugega človeka. A po opravljenem šolanju je videl razpis na onkologiji in se prijavil. Kar sedem let je ostal tam.

Kakšno je bilo delo? Vili pripoveduje:

Zgodilo se je tudi nekaj neverjetnega: po štiridesetih letih je v bolnišnici spet srečal svojega nekdanjega ravnatelja, tistega, ki ga je v prvem razredu prebutal. Vili ga je dobil v oskrbo. Uspel mu je povedati svojo plat zgodbe in obema je bilo hudo.

Resnik večkrat zavije v cerkev, kjer čuti veliko strahospoštovanje in ponižnost. Za praznike gre rad k maši, saj je tam zbranih veliko preprostih in skromnih ljudi, kar ima rad. Večkrat si tudi reče: "Stvarnik, hvala Ti za vse lepe stvari, ki mi jih daješ."

In med najlepše stvari Vili prišteva tudi svoje štiri otroke, na katere je zelo ponosen. Trudi se biti dober oče in jim skuša privzgojiti spoštovanje in poštenost. Beseda spoštovanje je danes izmaličena, pravi. Spoštovanje se lahko pokaže le z dejanji.

Pri vzgoji se zna Vili hitro spustiti na raven otrok, njegova draga Tamara pa je avtoriteta pri hiši. Poudarja pa, da sta za vzgojo nedvomno potrebna dva, mama in oče. Z izrazom "oseba 1" in "oseba 2" se težko strinja.

Tamara je morala narediti veliko korakov v njuni zvezi, pravi Vili. Nadaljuje: "Prvi dve leti zveze sem bil pravi šovinist in egoist. A Tamara je vse to prenesla in bila do mene spoštljiva. Po toliko skupnih letih že 'zaropota' in jaz se šalim: 'Opa, kam smo prišli.' Res je, da sem hitro užaljen in se umaknem, a ona tega ne zmore in popusti. Spoštuje tudi mojo pevsko kariero."

Vili Resnik je svoje življenje peljal naprej z notranjo močjo in vztrajanjem. Bralcem sporoča: "V življenju sem doživel veliko slabih stvari. Tudi prvi solo nastop ni bil idealen. Oseba, ki je nastop naročila, se je napila in mi ni plačala ter me je napodila. Takrat sem si mislil: le zakaj moram to početi?! A poglejte me danes. Ljudje, najdite nekaj, kar radi in dobro počnete. Vsakega nekaj zanima. Potem pa pri tem vztrajajte. Noben uspeh ne pride čez noč."

Vili najde sproščenost in mir, ko je sam doma, na sprehodu, med fotografiranjem pokrajine ali na kolesu. V samoti pridejo ideje o tem, kaj mora postoriti, koga poklicati. Vesel je, da stanuje na Primorskem, v bližini gozda.

Pogovor je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.