Pred kratkim sem zasledil vprašanje: "Če ste človek, ki ne upošteva običajne vljudnosti, ali lahko pojasnite, zakaj?" Prvi odgovor je bil: "Ker je to nesmiselno zapravljanje časa, ki ni tako zelo pomemben."
Odgovor se mi je zdel zanimiv, predvsem zato, ker je pokazal, da pomanjkanje vljudnosti dandanes ni posledica tega, da bi ljudje želeli biti nesramni. Gre bolj za to, da se vljudnost v hitrem tempu življenja ljudem zdi nepotrebna.
Je nekakšen ostanek preteklih dni, okrasni vidik vedenja, ki ni bistvenega pomena za medčloveške odnose. Sodeč po tem vljudnost ni niti nekaj običajnega niti ni tako zelo spoštljiva. Zdi se, da prava vljudnost pomeni, naj drug drugemu nehamo zapravljati čas in zgolj nadaljujemo svoje delo.
Nesporno je, da vljudnost zahteva svoj čas. Tiste dodatne vrstice v elektronskem sporočilu z lepimi pozdravi in nekaj vljudnostnimi frazami, preden preidemo na pravi razlog svojega sporočila … te vrstice zahtevajo čas, da jih natipkamo.
Pisanje besedic prosim in hvala se lahko zdi kot neznosno breme za majhno tipkovnico pametnega telefona. Zlahka jih preskočimo. Vse okoli nas postaja vedno hitrejše – hrana, komunikacija, avtomobili, odzivi na novice.
Nakupovanje je mogoče opraviti z enim klikom, izdelki pa so na vratih že naslednji dan, če ne še prej. Mnenja se hitro oblikujejo in enako hitro zavržejo. Kot duhovnik sem bil celo deležen pritožb, da je bila nedeljska maša pet minut predolga. Vljudnost je preprosto prepočasna, zato jo ljudje vse pogosteje opuščajo.
Ne gre za edinstveno spoznanje, če zapišem, da je prihod interneta in pametnih telefonov naznanil to novo dobo naglice. Digitalna sporočila so hitra, natipkana izza krmila avtomobila, medtem ko čakamo pred rdečim semaforjem. Besede nimajo konteksta, ne spremlja jih nasmeh, ni telesnega odziva, po katerem bi lahko ocenili, kako je bilo naše sporočilo sprejeto. V dobi interneta je vljudnost neučinkovita in nenaravna.
Zdi se mi, da so te nespoštljive navade začele vplivati tudi na naše osebne stike. Izgovor je enak: vsi trdimo, da se nam mudi.
Zanimivo pri tem je, da bi nam zaradi vse te hitrosti in učinkovitosti moralo ostati več časa za vljudnost, vendar se je zgodilo ravno nasprotno. Hitimo bolj kot kdajkoli prej. V kakšnem čudnem svetu živimo. Bolj smo učinkoviti, manj dosežemo. Več pustimo za seboj, več bremena si nalagamo na pleča. Hitreje gremo, krajšo razdaljo prepotujemo.
V kakšnem čudnem svetu živimo. Bolj smo učinkoviti, manj dosežemo. Več pustimo za seboj, več bremena si nalagamo na pleča. Hitreje gremo, krajšo razdaljo prepotujemo.
Po mojem mnenju pa pomanjkanje časa ni izgovor, da ne bi bili vljudni. Življenje je prekratko, da bi hiteli in se ne upočasnili ter zaznali drug drugega. Odnosi in pristne vezi so temeljnega pomena za srečno življenje, in manj časa imamo zanje, manj srečni bomo.
Spomnim se znane zgodbe o nemškem filozofu Immanuelu Kantu iz 18. stoletja. Vse življenje je pisal knjige, v katerih je spodbujal dostojanstvo in spoštovanje vseh ljudi, ne glede na njihov položaj v družbi. Spoštovanje do vseh je imel za moralno dolžnost, ki ji je sledil do konca.
Nekaj dni pred smrtjo je Kant, precej bolan, ostarel in skoraj popolnoma slep, s težavo vstal s stola, ko je njegov zdravnik vstopil v sobo na hišni obisk. Počakal je, da je zdravnik sedel, nato pa mu je sledil. Pozneje je bil zadovoljen s svojim ravnanjem: "Čut za človečnost me ni zapustil." Običajna vljudnost je bila zanj izredno pomembna.
Pri tej zgodbi mi je všeč, da razkriva pomemben vidik vljudnosti – navzoča bi morala biti tudi takrat, ko se nam ne zdi, da bi bili vljudni. Pravzaprav je vljudnost še pomembnejša, kadar nismo razpoloženi. Ko smo utrujeni, nestrpni, razdraženi ali se nam mudi, takrat nam pridejo na pomoč vljudnostne vrline. Vljudnost ni pristna, če jo ponudimo le takrat, ko nam je všeč, in ljudem, ki so nam všeč. To mora biti stalna navada.
Prav tako ni pomanjkljivost, če vljudnost povzroča nevšečnosti. Moj najljubši scenarij je, ko gre skupina prijateljev na kosilo in ostane en kos pice. Ta je na voljo vsem, vendar nihče noče biti nevljuden in si ga vzeti. To je eden od tistih smešnih vidikov vljudnosti, ki me vedno nasmeji. Razkriva globoko resnico, da je vljudnost utemeljena v tem, da najprej pomislimo na drugega. Vljudnost je spoštljiva.
Vljudnost je odlična, ker ne stane ničesar, razen nekaj časa in obzirnosti. Zelo preprosto je mimoidočemu neznancu povedati, da vam je všeč njegova srajca, ali pa prodajalko v trgovini vprašati, kako se počuti. Ta drobna dejanja lahko osebi, ki jih prejme, prinesejo veliko spremembo. Vem, da sem izredno vesel, ko sem deležen vljudnega odnosa, četudi sem rahlo presenečen. To mi lahko spremeni razpoloženje celotnega dneva.
Bistvo vljudnosti je darilo sreče, ki ga posredujemo drug drugemu. Vljudnost upočasnjuje in priznava posameznikovo osebnost. Priznava spoštovanje popolnoma vsakomur, tudi če je naš medosebni odnos le bežen.
Če osebi, ki stoji za menoj, podržim odprta vrata, s tem preprosto priznam, da obstaja, in da sem vesel, da je tukaj. Z veseljem ta svet delim z njo. Niti besede mi ni treba reči, da bi v svet vnesel pozitivno energijo. Ta pozitivnost se odraža nazaj k tistemu, ki jo daje. Srečnejši sem, kadar sem vljuden, tudi če moj trud ni priznan.
Ali vljudnost zahteva čas? Da, vsekakor nas upočasni. Vendar nam ne vzame veliko časa in ta upočasnitev je zelo koristna. Ni zapravljanje. Je priznanje, da so drugi ljudje dragoceni in da je življenje veliko več kot le čim učinkovitejše prehajanje iz dneva v dan.
Naše življenje zaznamujejo velike ljubezni: prijateljstvo, zakonec, družina – toda enako pomembne so tudi vse majhne ljubezni, drobne vljudnosti. Velike ljubezni imajo svoj čas in prostor, male ljubezni pa lahko udejanjamo čisto vsak dan.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
