Zakaj je za nas bolje, da Jezus gre

Jezusov vnebohod pomeni njegov odhod od nas. Za sabo pusti praznino, pogrešanje. Na prvi pogled ne zveni ravno nekaj, kar bi lahko praznovali in česar bi se veselili. Tudi učenci so bili ob tej Jezusovi napovedi sprva žalostni in polni vprašanj: "Kam greš? Pokaži nam pot. S tabo gremo." Odkrito, brez prispodob jih je na ta dogodek pripravljal in jim razlagal, da je zanje dobro, da odide. Ker samo če gre k Očetu, jim bo lahko poslal Svetega Duha.

Praznine, ki nastane ob odsotnosti, se vsi bojimo. Lahko nas celo tako prizadene, da celo življenje iščemo različne, pogosto napačne načine, kako bi jo zapolnili. Vendar praznina, odsotnost in pomanjkanje niso nujno nekaj negativnega. So prostor, v katerega lahko vstopi Gospod. O tem nam govori današnji praznik.

Jezusov vnebohod ni neka domišljijska podoba ali filmska atrakcija, kako se je Jezus povzpel v nebesa, ampak je pogoj, da se lahko zgodijo binkošti, da lahko prejmemo dar Svetega Duha. Tako človeška praznina, pomanjkanje in odsotnost postanejo tisti prostor, ki lahko sprejme Svetega Duha.

Učenci so do vnebohoda imeli izkušnjo zemeljske prisotnosti Jezusa, s katerim so jedli, pili, hodili, govorili, po njegovem vnebohodu in ob prihodu Svetega Duha pa so začeli izkušati drugačno Božjo navzočnost: Bog, ki ni več ob njih, ampak je v njih, ne govori jim več po svojih človeških ustih, ampak govori v njihovih srcih, po ljudeh, ki jih srečujejo, in po okoliščinah, ki se jim dogajajo.

Božja dela in čudeži niso več nekaj, kar samo gledajo, ampak jih tudi sami izvršujejo v moči Svetega Duha. Božjo besedo ne le poslušajo in se ji čudijo, ampak jo zdaj razumejo in oznanjajo. Niso več zaprti in zaklenjeni v svojih prostorih, ampak gredo po vsem svetu. Ne bežijo več pred trpljenjem, ampak so pripravljeni iti celo v smrt. Neverjetna sprememba v učencih, ki so bili pred prejemom Svetem Duha vse prej kot taki.

Sveti Duh nas namreč tolaži, zagovarja, brani, v nas moli k Bogu Očetu, nam daje razumeti Božjo besedo, nam daje moč, da ljubimo. Moč Svetega Duha je naša človeška umrljiva telesa naredila za tempelj Svetega Duha, iz prestrašenih učencev pa skozi celotno zgodovino dela pogumne pričevalce, iz človeških skupnosti Božjo Cerkev, iz neznancev brate in sestre, iz vernikov pa sinove in hčere Boga Očeta.

Današnji praznik nam pokaže, da brez skrivnosti vnebohoda ne moremo priti do izkušnje binkošti. Praznik vnebohoda je priprava na prihod Svetega Duha in zagotovilo, da nismo nikoli zapuščeni, saj je Jezus po Svetem Duhu, ki je ljubezen, izlita v naša srca, z nami vse dni do konca sveta.

Ko ob prazniku Vnebohoda dvigamo svoj pogled v nebo, ga hkrati takoj obrnemo na zemljo – v našo konkretno realnost in odnose, v naš vsakdan. Jezusovo zadnje naročilo, preden odide k Očetu, je namreč: Pojdite! Božje delovanje se razkriva samo prek konkretnega življenja mojih rok in nog, moje glave in srca, ne pa na nek oddaljen abstrakten način.

Živeti po Duhu pomeni, da živim z odprtimi ušesi in očmi srca, ki slišijo in vidijo za tistim, kar se dogaja navzven. Da pa bi vedno bolj spoznavali naše novo življenje v Njem, ki nam ga je odprl s svojim vstajenjem in vnebohodom, pa je potrebno, da počasi umolknemo samim sebi in svoji pameti in pustimo, da Sveti Duh spregovori, kot nas še posebej v tem času vabi Cerkev.