Otrok noče več k maši. Kaj naj storim?

"Nočem hoditi k maši! V cerkvi je dolgčas!" Ali vam te besede zvenijo kaj znano? Moji mali otroci tu in tam izrečejo kaj podobnega.

Moj najstarejši otrok je ravnokar dopolnil devet let, zato so spodnji predlogi namenjeni mlajšim otrokom. Mislim, da bi bil moj odziv na tovrstne pripombe drugačen, če bi govorila s starejšim otrokom ali najstnikom.

Kadar pa moji otroci izrečejo kaj takega, kot je to preteklo nedeljo storila moja šestletnica, sem se odzvala takole:

Nekateri starši otroku pustijo, da sam izbere, ali bo šel k maši ali ne, meni pa se to zdi enako smiselno, kot če bi majhnemu otroku pustili, naj sam izbere, ali bo uporabljal varnostni pas, si umival zobe ali jedel zelenjavo.

V nedeljo gremo k maši. V naši družini to pač počnemo in namerno si prizadevamo, da bi ta tedenska navada postala del naše družinske kulture, o čemer se ne razpravlja.

To pa ne pomeni, da moramo biti pri tem strogi ali ostri do svojih otrok. Ravno nasprotno! Jaz naredim takole:

Zelo pomemben del pomoči otroku, da se počuti razumljenega in videnega, je potrditev njegovih občutkov. Zato običajno rečem nekaj takega:

"Slišim te. Ne želiš iti k maši. V cerkvi ti je trenutno malce dolgčas. Povsem normalno je, da se tako počutiš, ko si še otrok. Ko sem bila stara toliko kot ti, je bilo tudi meni dolgčas pri maši."

Hočem, da moj otrok ve, kako ga razumem in mi je mar za to, kako se počuti. Seveda pa se ne ustavim pri tem:

Nato razložim: "Ko sem bila stara toliko kot ti, mi je bilo v cerkvi prav tako dolgčas, zdaj pa je obisk maše moja najljubša stvar na svetu. Zato vem, da bo všeč tudi tebi, ko boš starejša."

Ko sem se pretekli teden o tem pogovarjala s svojo šestletnico, sem ji rekla: "Bog nam je dal vse dneve, ure in minute našega življenja. Na tisoče ur, da se zabavamo, igramo in uživamo v življenju. Od nas pričakuje le, da mu namenimo eno uro na teden, da gremo k nedeljski maši. Se ti ne zdi, da je prav, da to storimo?"

Za trenutek je premislila, nato pa rekla: "Ja, najbrž res."

Nekaj ur pozneje tistega dne sem bila presenečena, ko sem jo videla klečati ob Marijinem kipu na našem vrtu. "Igram se, da sem pri maši, mami!" je rekla. Kakšna popolna preobrazba od tistega jutra!

Katekizem nas uči, da smo starši poklicani biti prvi evangelizatorji svojih otrok:

Začnemo lahko tako, da svojo ljubezen do Kristusa delimo s svojimi otroki.

Ko moji otroci nočejo k maši, jim rečem: "Jaz zelo rada hodim k maši. Rada grem na obisk k Bogu, ki nas je ustvaril, in sem tam z vsemi svetniki in angeli ter častim Boga z našimi prijatelji."

Še en način, kako povežem dom in cerkev, je tale: v naši domači učilnici postavim oltarček, na katerem pogosto prižigamo sveče, ob njem prebiramo odlomke iz Svetega pisma in molimo.

Želim si, da bi razumeli, kako k maši ne hodimo samo zato, ker moramo, ampak zato, ker si to resnično želimo.

Medtem ko hitimo iz hiše, da ne bi zamudili nedeljskega bogoslužja, morda ni najboljši čas, da bi svoje otroke učila, zakaj cenimo sveto mašo. Zato si zelo prizadevam, da jim o tem pripovedujem ob številnih drugih priložnostih.

Priporočam kakšno knjižico, ki otrokom na razumljiv način pojasni vrednost in pomen svete maše. Moji otroci so nad čim takim vedno navdušeni in celo prosijo, da bi šli k maši, ker želijo izkusiti, kar smo prebrali v knjižici!

V določenem trenutku je bil eden od mojih otrok v fazi kljubovanja in med mašo ni hotel klečati. Zato sem ga ob neki drugi priložnosti, pozneje tisti dan, vzela v naročje in ga vprašala: "Zakaj pri maši klečimo? Kaj to pomeni glede na to, kje smo tisti trenutek, in kdo je tam navzoč?"

Pogovarjala sva se o tem, da je klečanje znak časti in spoštovanja, in rekla sem: "Ali se ti zdi, da je Bog, ki je ustvaril nebo in zemljo, tebe in vse, ki jih imaš rad, nekdo, pred katerim bi moral poklekniti?"

Počasi je prikimal in videla sem, da začenja razumeti, zakaj klečimo, namesto da bi zgolj slepo sledil ravnanju drugih župljanov. Od tistega pogovora nikoli več ni zavrnil klečanja pri maši.

Tako se torej odzovem, ko moja ljuba četica ne želi iti k nedeljski maši. Medtem ko jih opominjam, da o obisku maše pri nas sploh ne razpravljamo, poskušam razumeti njihove občutke, pojasnim jim, zakaj hodimo v cerkev, povem, zakaj grem sama rada k sveti maši, in se potrudim, da jim pozneje čez dan pojasnim, kaj se pri maši dogaja in zakaj je to tako pomembno.

Upam, da vam bodo moji nasveti v pomoč!

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.