V človeški naravi je, da se učimo in rastemo prek ljudi, ki nas obdajajo. Prek njih se zavemo naše dragocenosti, vrednosti in tega, da smo ljubljeni.
V procesu spoznavanja, prek katerega gradimo svojo identiteto, lahko pride do težav, če nas naši najbližji ne gledajo na ljubeč način in nam ne dajo vedeti, da smo dragoceni in vredni, da nas imajo radi. To namreč lahko v nas povzroči negotovost: verjeli bomo, da nismo dragoceni, ker nismo izkusili, da nas tako obravnavajo drugi.
Vsi imamo večje ali manjše rane. Tudi če smo odraščali obdani z ljubeznijo, smo gotovo doživeli situacije, za katere si želimo, da se ne bi zgodile ali bi bile drugačne. Tudi če so nas starši imeli resnično radi, mora biti vsak ljubljen na določen način, kar si neradi priznamo.
To lahko vidimo pri sorojencih: isto situacijo je eden doživljal z veseljem, drugi pa z žalostjo in strahom. Odvisno od okoliščin vsakega posameznika in trenutka, v katerem živi.
Če se bomo srečali z Gospodom, bomo spoznali, kako dragoceni in ljubljeni smo. To lahko vidimo tudi prek srečanj z različnimi ljudmi, ki nam pomagajo ugotoviti, česa osebe, ki so bile pomembne v našem življenju, niso opazile ali pa nam niso mogle posredovati.
Na primer, morda so nas imeli starši zelo radi in so nas vedno dojemali kot zaklad. Toda po značaju, načinu bivanja, čustvenih ali psiholoških težavah nam tega niso mogli predati na način, ki bi ga lahko razumeli in bi nam pomagali ozavestiti našo vrednost.
Kako lahko to prebolimo?
Rane ali pomanjkljivosti, ki nastanejo v odnosih s tistimi, ki nam niso nameravali škodovati, je mogoče ozdraviti.
Verjetno si bomo ustvarili različne občutke do ljudi, ki so nas obravnavali na način, za katerega bi sami raje videli, da bi bil drugačen:
- očitek ("Nisi bil ob meni, ko sem te potreboval."),
- jeza ("Nisi me cenil zaradi tega, kar sem storil."),
- žalost ("Počutim se, kot da ti ni bilo mar zame.") ...
Ti občutki nas lahko privedejo do občutka krivde: razumsko se lahko zavedamo, da nas niso nameravali prizadeti, vendar racionalnost ne odpravlja občutka bolečine. Ni nam treba čutiti krivde zaradi teh občutkov, ker so normalni. Pomembno je, kaj počnemo z njimi.
Lahko se ustavimo pri tarnanju: oče me je ignoriral, mama mi ni bila naklonjena, babica mi je vedno govorila, kaj sem delal narobe … Lahko pa spremenimo način življenja: postanemo gospodarji svojih čustev, namesto da jim dovolimo, da vodijo naše življenje.
Zdravljenje težkih stvari v naših odnosih vključuje odkrivanje negativnih čustev, ki jih gojimo; njihovo izražanje, ne prikrivanje.
Na primer, zavedam se, da čutim zamero do svoje babice; ko čutim to čustvo, ne poskušam misliti, da je to narobe, da morajo biti babice zelo ljubljene, ampak opažam, kaj čutim. Namesto tega poskušam poiskati vir te zamere: nepravično me je grajala. Lahko ostanem pri tej ugotovitvi, vendar se samo s tem ne bom rešil zamere.
Lahko pa se odločim, da se soočim s tem čustvom in ji odpustim. Če pomislim na okoliščine življenja moje babice, bom verjetno našel razloge, da vidim, da je njeno vedenje prišlo iz njenih ran, iz njene osebnosti. Razumevanje, da so tisti okoli nas storili, kar so lahko ali kot so znali, je del procesa odraščanja; odpuščanje njihovih napak ali tisto, kar nas je prizadelo, je osvobajajoče.
Odpustimo jim lahko, ne da jim to povemo na glas. "Videl sem življenje svoje babice, ki je tako hitro ovdovela, njeno željo, da bi lahko imeli boljše življenje od njenega. Zanjo so morale biti zelo težke osamljenost, vzgoja svojih otrok, utrujenost, iztrošenost ... zdaj bolje razumem, zakaj je bila tako nadležna. Zato ji iz dna srca odpuščam za to, kar mi je storila."
Na ta način zamera ne bo več prevladujoče čustvo v mojem odnosu z babico: ko pridem iz zanke zamer, se v tem odnosu odprem novim čustvom.
Lahko se zgodi, da se bosta žalost in očitek vrnila, vendar to ne bo edini občutek, ki ga bom doživel ob njej. In to je osvobajajoče. Ne moremo spremeniti tega, kar smo doživeli, lahko pa spremenimo naš odziv na te situacije. In ko obvladamo svoje reakcije, smo svobodni.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.
