Jakov Juras je 33-letnik iz sosednje Hrvaške, ki se je v najstniških letih zaradi popivanja in kajenja znašel na dnu, vendar s pomočjo tudi znova vstal. Skoraj osem let je preživel v skupnosti Cenacolo v Medžugorju. Ko je bil še v skupnosti, je spoznal tudi svojo ženo, s katero sta si ustvarila dom v Medžugorju. Je oče dveh otrok. Ukvarja se s poročnim fotografiranjem in video produkcijo. Prosti čas najraje preživlja z družino, na prostem, rad zaigra tudi na kitaro.
Kakšno je bilo vaše otroštvo? Kako vas je zaznamovala ločitev staršev?
Rojen sem bil leta 1990 na Hrvaškem, v času vojne. Moj oče je vsakih šest mesecev odšel na vojno območje. Čeprav sem bil še zelo majhen, se spominjam teh dogodkov, ko smo z mamo in sestro ostali sami. Spomnim se, ko je stal pri vratih in odhajal. Na neki način sem se čutil zapuščenega, kar me je zaznamovalo.
Vesel sem bil, ko je bilo vojne konec in se je vrnil, spet smo imeli običajno družinsko življenje. Finančno smo bili dobro preskrbljeni. Mama je delala, tudi oče je po koncu vojne našel delo.
Toda vojna je očeta zaznamovala. Bil je travmatiziran, občutja je zadrževal zase. Opazil sem, da se z njim nekaj dogaja, ampak si tega nisem znal pojasniti. Z mamo sta se precej prepirala in bila nespoštljiva drug do drugega. Vedno sem se postavil na mamino stran in se z besedami zoperstavljal očetu, nikoli fizično. Imel sem 14 let. Kot otrok sem bil zelo občutljiv, toda doma se nismo pogovarjali o občutjih.
Ko je sestra odšla na fakulteto v Reko, nas je oče za vedno zapustil. Brez pojasnila, odšel je z drugo žensko. Porušil je vse, v kar sem verjel. Moje otroštvo se je razbilo na majhne koščke. Takrat sem očeta zelo obsojal, celo sovražil sem ga. Danes ga ne obsojam več. Mama se ni znala soočiti z novonastalo situacijo, padla je v hudo depresijo.
Kakšen vpliv je imela na vas družba, v katero ste zapadli?
Spremenil sem se. Začel sem iskati nekaj, kar bi zapolnilo žalost in praznino v meni. Mama ni bila kos vsem mojim potrebam, čeprav se je trudila po najboljših močeh. Bil sem v najstniškem obdobju, ki je že tako zahtevno, sam pa sem ga doživljal še bolj intenzivno.
Družba v majhnem mestu me je obsojala: Ubogi Jakov, z mamo sta ostala sama … Bilo je zelo boleče. Bil sem izgubljen, na skrivaj sem jokal. Začel sem se družiti s posamezniki, ki so imeli doma podobno situacijo kot jaz, saj so me bolje razumeli. Toda to je bila problematična družba. Začel sem kaditi travo in piti, hodil sem na zabave, izostajal sem od pouka. Počasi je vse razpadalo.
Do 19. leta sem bil popolnoma izgubljen, znašel sem se na dnu. Prijatelji in sorodniki so me podpirali, toda to ni bilo dovolj. Stric po mamini strani mi je veliko pomagal pri šolanju.
Kdo vas je spodbudil, da ste se odločili vstopiti v skupnost Cenacolo? Je bila odločitev težka?
Pogovarjal sem se s teto, očetovo sestro, ki živi v Medžugorju in vodi varno hišo za ženske. Tudi sama je bila pred 20 leti v skupnosti. Videla je mojo situacijo, da sem se znašel na začetku konca. Dejala je, da bi bilo dobro ustaviti moje slabe razvade, dokler še lahko, in poiskati boljše možnosti. Predlagala mi je, da grem v skupnost Cenacolo v Medžugorju.
To je bila zelo težka odločitev, saj sem moral za seboj pustiti vse: prijatelje, imetje, navade, vse. Popolnoma sem moral spremeniti svoje življenje. 30. septembra 2009, po dveh tednih pripravljalnega obdobja (ko greš zjutraj v skupnost in se zvečer vrneš domov), sem odšel v Cenacolo. Potrebuješ nekaj časa, da se pripraviš, saj gre za popolnoma drugačen svet.
Kako se spominjate prvih dni v skupnosti, kaj je bilo najtežje?
Prvi dnevi so bili gotovo najtežji in najbolj naporni. Sam bi celo rekel, da je bilo tako prvi dve leti. V skupnosti priporočajo, da ostaneš pri njih tri leta, po tem lahko odideš ali ostaneš še dlje. Sam sem ostal skoraj osem let, saj mi je bivanje v skupnosti postalo všeč.
V skupnosti je bilo 120 fantov, prihajali smo z različnih koncev sveta. V dveh mesecih sem se naučil italijanščine, ki je prvi jezik v skupnosti. Dobil sem angela varuha, fanta, ki je bil prve tri mesece ves čas ob meni in mi pomagal prebroditi krize. Bil sem zelo trmast, zato sem moral zamenjati tri angele varuhe. Takrat se mi je to zdelo malce smešno. Z enim od njih še vedno ostajava v stikih.
Vstajali smo ob pol šestih zjutraj in začeli dan z molitvijo rožnega venca. Do takrat sem bil prepričan, da ga molijo samo stari ljudje. Čudno je bilo videti mlade fante moliti na kolenih in prepevati navsezgodaj zjutraj. Molili in klečali smo pred veliko podobo Jezusa. Njegove oči strmijo vate, ne glede na to, v katerem kotičku prostora si. Sedel sem tam in se počutil kot doma, čeprav sem bil še vedno zmeden. V sebi sem se počutil varnega.
Večkrat na dan smo se zbrali pri molitvi, čez dan smo trdo delali. Z delom smo končali ob šestih zvečer, sledili sta večerja in molitev, ob devetih smo legli k počitku. Prvi mesec nisem mogel zaspati tako zgodaj, saj sem bil prej navajen iti v posteljo okoli polnoči. Sčasoma sem se začel spreminjati. Počutil sem se vedno bolje, saj sem začel živeti čisto življenje, stkali smo iskrene prijateljske vezi. Razumeli so me in sprejeli takega, kot sem.
Ko sem zapustil skupnost, sem se težko spet navadil na vsakdan.
Pozneje ste v Cenacolu prejeli tudi zakramente. Kako se danes naslanjate na vero?
Kot otrok sem prejel zakrament svetega krsta. Po dveh letih v skupnosti sem želel prejeti še obhajilo in birmo. Moja vera se je namreč okrepila, želel sem narediti korak naprej. Zakramenta sem v navzočnosti škofa prejel leta 2011 v hrvaškem Osijeku.
Takrat sem spet videl očeta, mama zaradi velike razdalje ni mogla priti. V tistem trenutku nisem želel, da se počuti krivega. Hotel sem biti srečen in se spraviti z njim. Tudi oče se je pozneje v Medžugorju spreobrnil. Danes je žal že pokojni in čaka na nas v nebesih.
V nekem obdobju sem imel veliko strahov in paničnih napadov. Ko sem se osvobodil zasvojenosti v vsakdanjem življenju in začel več moliti, sem se zoperstavil napadom in jih premagal. Danes ima veliko ljudi težave s tesnobo. Ne vedo, kako bi jo zdravili. Vzamejo zdravila, obiščejo psihiatra, jaz pa sem vzel v roke rožni venec. V mojem primeru je delovalo.
Danes mi je vera pomembna bolj kot kdajkoli prej, saj jo želim predajati ženi in otrokoma. Današnja družba je usmerjena k temu, da moramo veliko delati, ob tem pa zmanjka časa za družino in molitev. Sam nikoli ne želim opustiti molitve. Kot družina si prizadevamo, da molimo zjutraj in zvečer. Vesel sem, da živimo v okolju, kjer je vera še vedno pomembna in je po njej tudi lažje živeti in biti zgled drugim.
Kako je vaše dekle, sedaj že žena, sprejelo vašo preteklost?
Spoznala sva se v obdobju, ko sem bil še v Cenacolu. Njeni starši nudijo nastanitve romarjem, ki pridejo v Medžugorje. Naša skupnost se je takrat dogovorila z njimi, da lahko pri njih v pripravljalnem obdobju ostanejo posamezniki, ki se pripravljajo na vstop v Cenacolo. Po petih letih v skupnosti sem začel delati v pisarni, dobil sem dostop do telefona in avta in bil zadolžen za to, da je proces potekal gladko. Tako smo se z njeno družino večkrat srečevali. Sprejeli so me za svojega. Še preden sva z Anno Mario začela hoditi, so sprejeli mojo preteklost. Bil sem zelo iskren in ničesar nisem skrival.
Ko sem se odločil, da zapustim skupnost, sem potreboval nekoga, ki bi molil z mano, zato sem prosil Anno Mario, ali bi se mi pridružila. To je bila moja zelo pametna poteza. Začela sva torej z molitvenimi zmenki. Ni me obsojala, sprejela me je takega, kot sem. Začela sva počasi, našla sva skupna zanimanja – glasbo. Sčasoma sva začutila, da sva si namenjena. Poročena sva skoraj štiri leta, pred poroko sva bila eno leto par.
V skupnosti sem dolgo molil, da bi postal družinski oče. Naša Gospa je poskrbela, da se je to uresničilo. Pri nas velja rek, da če nam je nekaj dano, še ni obljubljeno – boriti se moraš tudi sam.
V pričevanju ste omenili, da se vam v otroštvu ni bilo treba truditi, saj so vam starši nudili vse. Kako po svoji izkušnji gledate na vzgojo današnjih otrok, za katere se prav tako zdi, da brez pretiranega truda dobijo vse?
Za današnje družine je to zelo pomembno vprašanje. Otroci so zelo razvajeni. Preden sem sam imel otroke, sem govoril, da bom pri vzgoji zelo strog. Ko sta se rodila, se je marsikaj spremenilo, perspektiva je popolnoma drugačna. Bolj sem zaščitniški.
Pristop do otrok mora biti zelo specifičen. Pomembno jih je pohvaliti, ko kaj storijo dobro, in jih kaznovati za slaba dejanja. Toda ne kaznovati s pasom, ampak z omejitvami. Potrebno je ravnovesje. Če jih preveč nagrajujemo, jim na dolgi rok ne olajšamo življenja. Otroci so si na neki način podobni. Jokajo, ko nečesa nimajo. Podobno kot odrasli. Sicer ne jokamo, se pa to lahko kaže v jezi.
Prav tako morajo imeti svoje zadolžitve. Moja najmlajša, na primer, odnese svoje pleničke v smeti. Majhna stvar, toda ko bo odrasla, bo znala počistiti za seboj. Vzgajamo z majhnimi koraki.
Živimo v zapletenem svetu, kjer je prisotnih veliko zaslonov. Pozorni moramo biti na to, kaj vidijo in slišijo. Otroci se učijo prek dejanj. Sam veliko delam z računalnikom in se borim s tem, kako jima pojasniti, da zasloni niso dobri. Kaj lahko pričakuješ od otrok, če te pogosto vidijo prikovanega za računalnik ali na telefon? Ne moreš pričakovati, da bodo brali knjigo. To lahko povežem z izkušnjo iz skupnosti. Če kateri od fantov ni hotel moliti, je bil to znak, da moram sam moliti več. Z ženo se trudiva preživljati čim več časa z otrokoma na tleh, ob igri. Veliko pojemo, igramo na kitaro, poleti smo veliko zunaj.
