3 razlogi, zakaj sem rada v družbi velikih družin

Odraščala sem v krogu velikih družin in sama to imenujem "kultura velikih družin". Sem ena od sedmih sorojencev in tudi večina mojih prijateljev je odraščala v velikih družinah.

Zdaj imam srečo, da svoje otroke vzgajam v enakem okolju. Zaradi pogostega druženja s prijatelji iz velikih družin to kulturo zelo cenim. Obenem pa se zelo dobro zavedam, da tistega, kar je meni tako znano in domače, večina ljudi sploh ne pozna.

S tem, ko hvalim kulturo velikih družin, seveda nikakor ne želim biti kritična do majhnih družin ali parov, ki ne morejo imeti otrok, ali pa imajo enega otroka. To je preprosto odraz moje izkušnje in dejavnikov, v katerih uživam.

Moj oče rad pripoveduje zgodbo o znanki, ki se je pripravljala, da bo gostila svojo razširjeno družino – skupno devet ljudi. Ves čas je govorila o tem, kako stresna preizkušnja bo to.

"Kar predstavljajte si! Večerja za devet oseb! Ali si sploh predstavljate, kaj pomeni priprava obroka za devet ljudi?!" je rekla. Na koncu se je oče zasmejal in rekel: "Seveda, zlahka si predstavljam, kako je pripravljati večerjo za devet ljudi, saj z ženo to počneva skoraj vsak večer!"

Včasih se sprašujem: ali se pripovedovanje o tem, kako je živeti v skupnosti s številnimi velikimi družinami, zdi kot sporočilo iz nekega drugega sveta, glede na to, da so velike družine vedno redkejše? Pa vendar je v kulturi velikih družin toliko stvari, ki jih človek hitro vzljubi, in z veseljem jih delim s svetom.

Če prihajate iz velike družine, če imate veliko družino ali pa vas le zanima, kakšno je življenje v veliki družini, vam predstavljam tri stvari, v katerih sama najbolj uživam v družbi številčnih družin.

Ko se je rodil moj najstarejši sin, mi je bilo pogosto tesno pri srcu in zaskrbljena sem bila zaradi vsake malenkosti, ki jo je storil. Želim si, da bi se lahko vrnila v preteklost in rekla tisti izmučeni novopečeni mamici, naj ne skrbi, kdaj se bo moj otrok prekotalil na bok, kdaj bo začel uživati gosto hrano, kdaj se bo začel plaziti … in še in še.

Toda v resnici mi to ne bi pomagalo. Tudi če bi mi kdo milijonkrat rekel, naj se ne obremenjujem z malenkostmi, mu ne bi verjela. Ta nauk sem morala usvojiti sama, z lastnimi izkušnjami.

Zdaj, ko imam štiri otroke, imam veliko bolj zdrav pogled na življenje. Moji prijatelji, tudi starši številčnih družin, so prav tako vložili veliko časa v to, da zdaj dobro vedo, kaj je pri vzgoji pomembno in kaj ne. Druženje z njimi se mi zdi neverjetno osvežujoče!

Povsem normalno je, da so majhni otroci glasni, moteči, ali že kako drugače pač niso zgledni državljani. Seveda jih morajo starši naučiti, kako naj se vedejo, vendar je to postopen proces z veliko vzponi in padci, saj je njihovo naravno stanje huliganstvo (vsaj za mojo razposajeno ekipo!).

Zdi pa se, da veliko ljudi pozablja ali ne ve, kaj je primerno stopnji otrokovega razvoja, še posebej, če niso vajeni biti v družbi drugih otrok, razen svojega malčka.

Velikokrat na igrišču naletim na starše zelo majhnih otrok, ki povsem zgroženi opazujejo moje potomce, kako počnejo povsem starosti primerne stvari, kot so tekanje, kričanje, lovljenje, in občasno se tudi zravsajo.

Saj vem: ti novopečeni starši bodo sčasoma spoznali, da je takšno vedenje normalno, ko bodo njihovi otroci starejši, toda trenutno povsem osupli opazujejo moje otroke in s svojimi malčki raje odhitijo stran. Včasih celo rečejo mojim otrokom, naj ne tečejo ali kričijo, saj mislijo, da je energično vedenje mojih otrok uperjeno proti njihovim otrokom.

Nasprotno pa so se moji prijatelji z velikimi družinami večinoma naučili, da vedenja otrok ne jemljejo osebno – ne svojih ne mojih otrok. Vajeni so otroške razposajenosti in ne jemljejo kot osebno žalitev, če se naši otroci prepirajo zaradi igrače. Še bolje: ne mislijo, da je konec sveta, če njihov otrok kriči ali joka v javnosti. Vajeni so majhnih otrok in njihovih neumnosti, kar je neverjetno osvežujoče.

Obstaja tudi veliko staršev majhnih družin, ki imajo zdrav čut za vedenje otrok in stvari ne jemljejo osebno. Seveda pa starši velikih družin nimajo monopola na tem področju. In tudi veliko staršev iz številčnih družin je lahko vzkipljivih. Zdi se le, da starši z veliko izkušnjami pri vzgoji otrok pogosto dosežejo določeno stopnjo umirjenosti glede otroških norčij.

Pred kratkim je bila pri meni prijateljica, ki ima pet otrok. Ko je moja malčica kot majhna senca začela slediti njeni desetletnici, sem jo hotela ustaviti, prijateljica pa se je nasmehnila in rekla: "Oh, ne skrbi, vajena je, da ji majhni otroci sledijo." Seveda je prijateljičina hčerka z mojo malčico zdaj dobila nadvse zvesto oboževalko, ki trdi, da je ta 10-letnica po novem njena najboljša prijateljica!

Lepo je videti otroke vseh starosti, ki se lahko družijo in skupaj igrajo. Otroku izjemno razširi obzorja, če zna dobro shajati z ljudmi vseh starosti in sposobnosti. Prepričana sem, da je to spretnost, ki jih bo v življenju pripeljala daleč, in je samoumevna, če ima otrok veliko sorojencev.

To je le nekaj stvari, ki so mi pri srcu v kulturi velikih družin. Če imate veliko družino ali če prihajate iz velike družine, kaj bi dodali na ta seznam?

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.