Ob jubileju Alojzija Grozdeta: “Tega nisem pisala jaz, bila sem njegova tipkovnica”

Dragica Šteh je avtorica letošnjih šmarnic Več kot spletni prijatelj, ki nam približajo Alojzija Grozdeta kot vzornika za naš čas.

Ko je ob romanju v Assisi videla, kako vse mesto proslavlja novodobnega blaženega Carla Acutisa, ji je bilo jasno, da moramo še veliko narediti na tem področju, pred njo pa je bil kmalu nov izziv.

Mokronoški župnik in trebanjski dekan Klavdio Peterca, prijatelj njenega zdaj že pokojnega brata Janka, ki jih večkrat obišče, jo je spodbudil, da napiše šmarnice o Alojziju Grozdetu. Ob začetku šolskega leta sta sestavila kratko molitev, ki jo molijo pred veroukom: "Bodi blaženi Alojzij luč in zgled svetal, kakor ti še jaz po veri molil bom in pričeval. Slava Očetu …"

Po začetnih pomislekih, da je zgodba morda pretežka za otroke, se je porodila letošnja zgodba, katere glavni junak je Filip, star 12 let. Nima očeta, njegova mama mora iti delat v tujino in mu podari Grozdetove pesmi, ki naj jih prebira, da bo videl, da ni samo on v težki situaciji.

Pred nami je zgodba sodobnega časa, vsakdanjih preizkušenj, brez srečnih koncev, kup reči ostane nedorečenih, kot je bilo v Alojzijevem življenju. Filip bere poezijo in avtorica vsak dan v pripoved vplete njegove pesmi.

"Pisanje je bilo preplet študija, poglabljanja v življenjepis, poezijo in spremne tekste," opiše nastajanje letošnjih šmarnic Štehova, ki je zajemala moč v molitvi k Svetemu Duhu in k Alojziju Grozdetu, zato jasno izpostavi: "Tega nisem pisala jaz, bila sem njegova tipkovnica, zato so šmarnice bolj Alojzijeve kot moje," pove odkrito in tudi v himni uporabi njegov refren.

Med svetniki so ji blizu Anton Padovanski, Janez Pavel II., še posebej od leta 2004, ko sta po poroki prejela z možem še papežev blagoslov, in p. Pij, Marija pa je čez vse. Vsak dan molijo tudi k svetemu Jožefu in prosijo za blagoslov v družini in po potrebi radi dodajo še kakšno prošnjo.

Tudi Grozde ji je bil blizu že pred pisanjem šmarnic, še posebej jo je nagovarjal po poeziji in s tem, da je bil aktivist svojega časa. "Alojzij je naš in razume slovensko, celo dolenjsko. Je drzen in pogumen Dolenjec, vztrajen. Česar se je lotil, je tudi speljal do konca, z veliko gotovostjo je zagrizel tudi v tisto, kar mu ni bilo blizu in pri čemer je bil manj močan."

Že prej se mu je rada priporočala v molitvi, v zadnjem letu pa sta si postala še bliže in se mu rada priporoči ob vseh vzgojnih izzivih tako v šoli kot doma: "Človek dobi ob Grozdetu mirnost. Hitro se odziva, če se mu priporočamo, s svojimi vrednotami pa je idealen, da se k njemu priporočamo pri izbiranju poti in vrednot skozi ta rahlo zmedeni svet."

Dragica je bila pri Novakovih v Šentvidu pri Stični najmlajša od štirih otrok. Najstarejši brat Janez, trinajst let starejši od nje, se je odločil za pot duhovništva, kar jo je zelo oblikovalo, čeprav ga kot otrok skoraj ni poznala, saj je kmalu šel v semenišče. Kadar je prišel domov, je bil praznik. Vsako leto je nestrpno čakala šmarnice, tako kot se čaka Miklavža.

"Po navadi mi jih je prinesel Janko že pred začetkom maja, moja naloga pa je bila, da sem jih brala stari mami in se hkrati urila v branju. Vse, kar je bilo v zvezi z Marijo, je bilo pri nas sveto," se spominja, kako so bili doma povezani z Marijo.

Mama in stara mama sta kot dobri pevki radi prepevali Marijine pesmi, tudi take, ki so že šle v pozabo. Da bi se ohranile v spominu, je Dragica pesmi zapisala in po njih je pozneje napisala še veseloigro Stezica je uglajena (o časih, ki so morda minili), ki so jo nekajkrat uprizorili v župnijskem domu.

Po naravi je družboslovka, "matematika pa je predmet, ki ga je preprosto lepo poučevati", pravi. Poučuje na Srednji šoli Josipa Jurčiča v Ivančni Gorici, v preteklih letih pa je poučevala tudi na OŠ Stična in na OŠ Zagradec.

Pri vsem ji je v oporo mož Matej, skupno pot pa je zaznamovala mladinska veroučna skupina in tudi srečanje s papežem Janezom Pavlom II. v Postojni. Kot družina vsako leto ob začetku šolskega leta poromajo na Zaplaz, pa tudi drugam, še posebej radi v Rim. V pogovoru izpostavi tri njene glavne vloge: "Sem žena, mama štirih otrok in sestra."

S sestro Ireno živijo v skupnem gospodinjstvu in ji rada reče kar "v. d. mama". S sestro sta v soočenju s težko in neozdravljivo boleznijo bratu Janezu Novaku, takratnemu policijskemu vikarju, stali ob strani in zanj ljubeče skrbeli kar pri njih doma, pri tem pa so jima pomagali vsi člani družine. Skupaj so doživeli nepozaben prehod v večnost.

Dragica je vsestransko ustvarjalna na področju kulture, ob tem pa poudari: "Pomembno je, da imamo središče, ki je zame zagotovo družina, sestra, mož, otroci, razširjena družina, moževi starši, župnijsko občestvo pa tudi sodelavci in lokalna skupnost."

Človek lahko ustvarja, če je njegovo delo potem prepoznano, ni pa v ospredju zbiranje plaket, pri tem ji je vodilo bratov nasvet: "Če je priljubljenost stranski učinek tvojega dela, potem je to prav in je Bog tega vesel, če pa delaš zato, da bi bil priljubljen, je to nečimrnost in ne gre v pravo smer."

Dragica ima veliko kratkoročnih ciljev, ki si jih zastavi ali ji jih zastavijo drugi, pri tem pa je v ospredju, da jih izpelje strokovno, korektno in brez prask, da ob tem nikogar ne rani. Kot mama si želi, da bi z družino še kaj lepega doživeli, preden se bodo krila razprla do konca.

"Ko bom gledala nazaj, si želim, da ne bom rekla, da sem ves čas hitela. Doma imamo večkrat večer spominjanja, še posebej za rojstne dneve, ko skupaj pogledamo slike od rojstva naprej in obujamo spomine."

Z leti pa vedno bolj spoznava, da naše vsakdanje skrbi niso tako pomembne kot občutek pripadnosti, zvestobe in hvaležnosti, ko zvečer lahko rečeš: "Ne glede na vse nam je marsikaj podarjeno. Tega zavedanja se je treba učiti."

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 72, številka 17.