"Bog je očitno neviden." Lucas Tierny se nedvomno prepozna v trditvi Victorja Hugoja, vzeti iz Shakespearovih del. 30-letnik, danes podjetniški svetovalec v Parizu, ima polno življenje. Pravzaprav dve življenji: preden je spoznal Boga in potem.
"Celo moji prijatelji se spominjajo starega Lucasa, ko omenjajo obdobje pred mojim spreobrnjenjem." Toda pot do krsta je bila dolga in občasno zelo zahtevna. Neverni mladenič, zagrizeni nasprotnik Cerkve, ni doživel nenadnega spreobrnjenja.
"Odraščal sem v nasprotovanju Cerkvi kot inštituciji: s starši smo jo dojemali kot nekaj omejujočega, preživetega in škodljivega. Moje glavno vodilo je bilo 'osvoboditi' katoličane, ki sem jih srečeval na svoji poti, iz ujetosti, kakor sem to sam dojemal."
Lucasa je zgodaj doletela preizkušnja ob izgubi matere, s katero je imel precej kaotičen odnos. Leta 2009 je bil kot 18-letnik v počitniški koloniji, ko je izvedel, da je mati naredila samomor. To je bil strašen šok.
"Že v zgodnjem otroštvu sem se naučil računati samo nase. Kar me je vodilo v prevzetnost, ponos pa je največja ovira, kar jih lahko postavimo veri. Zato je bila moja pot predvsem intelektualna, vera je prišla veliko pozneje. Težko sem doumel, da lahko Bogu zaupam in mu zares odprem svoja vrata." Šest let je potreboval, da je milost lahko preplavila njegovo dušo.
Postopne spremembe
Leta 2013 se je Lucas pri 22 letih vpisal na univerzo. Postopoma se je v njem naselila praznina, ki je z ničemer ni mogel zapolniti. Nenehno pehanje za uspehom, tradicionalni študentski večeri ob alkoholu, strasteh in dekletih, vsega je bilo dovolj, a prav nič ni pomirilo mladeniča, ki se je s takšnim načinom življenja poskušal zadovoljiti s površinskim.
Božja Previdnost ga je kljub vsemu pozorno spremljala. Na pot mu je postavljala srečanja, ki so z obzirno potrpežljivostjo zlagoma omajala njegova prepričanja, strla okove in popolnoma spremenila njegovo življenje. Na primer prijatelj Francois, trden kristjan, ki vere ni skrival. Z njim se je Lucas nekoč odpravil k sveti maši.
"Spraševal sem se, kaj počnem tam," se spominja. Ne da bi se zavedal, da moli, se je obrnil na Boga in ga prosil, naj mu da spoznati pravi mir. "Rekel sem si: nimam kaj izgubiti! Zakaj ne bi poskusil? Saj nihče ne bo izvedel. Imel sem iskren preblisk o samem sebi in o Bogu. Saj sploh nisem vedel, kako naj se pogovarjam z Bogom. Ko se oziram nazaj, menim, da sem dobro opravil," se nasmehne.
Čez nekaj mesecev se je Lucas pridružil katehumenatu v lyonski župniji.
"Učenje Cerkve me je takoj začelo nagovarjati. Bil sem sicer nasprotnik Cerkve, toda priznati sem moral, kako enoten je nauk. Človeškega duha močno priteguje resnica, Cerkev je vsakokrat prinesla odgovore na moja vprašanja."
Še vedno se ga je nekoliko držala sovražnost, zato je poskušal razumevanje še poglobiti. Udeležil se je duhovnih vaj, poln predsodkov, ki so se po nekaj urah popolnoma razblinili. Kristjani so se izkazali za bolj gostoljubne, kot se mu je sprva zdelo. Lucas je nadaljeval pot, posejano z dvomi in vprašanji, odpovedmi, prekinitvami in vnovičnimi začetki v letu 2018.
Krstna milost
Po šestih letih katehumenata je bil Lucas pri 28 letih krščen 20. aprila 2019.
"To je bila popolna sprememba. Začel sem nabirati bogastvo, ki v očeh vere ne strohni. Danes vem, da je Kristus prestal vse to, kar doživljamo danes. To je najčudovitejše darilo upanja in miru. Zdaj popolnoma drugače gledam na svoje življenje. Vse je bolj preprosto v primerjavi z življenjem brez Boga. Vse je drugače, ko priznamo, da je za vsem tem ljubeči Stvarnik," pripoveduje Lucas.
Tudi v odnosih do drugih je napredoval, v prijateljstvu z brezdomcem, ki živi pred njegovim blokom, in tudi v odnosih do deklet, ko je znova vzpostavil krepost čistosti.
"Pogosto premišljujem o svetopisemskem odlomku o Davidu in Goljatu. David se spominja, kaj vse je Bog storil zanj v vsakodnevnem življenju, in opominja, da mu Bog pomaga celo varovati drobnico. Ali je torej kaj, česar Bog ne bi storil za svoje ljudstvo? Zakaj so ga zapustili? Spominjanje vsega, kar je Bog storil zanj, mu pomaga ohranjati zaupanje v Boga. In potem lahko zmaga. Nekako podobno je tudi pri meni: razum sem lahko potisnil nekoliko ob stran, saj se spominjam, kaj vse je Bog storil zame. Nimam razloga, da mu ne bi zaupal. Ničesar nisem izgubil, ravno nasprotno, vse sem pridobil."
Takoj po krstu je Lucas romal v Lurd. To romanje sam imenuje medeni tedni z Bogom. Nato se je odločil za premor v poklicni karieri, se umaknil v samostan in zapisal svojo duhovno pot. Potem se je znova vrnil v svet.
"Tistim, ki ne iščejo Boga, pravim: sprašujte se, ne glede na vse, saj nimate česa izgubiti. Bodite odprti. Tistim pa, ki ga iščejo: poglabljajte se. Odprite vrata in pustite svetlobi vstopiti, kajti vera je Življenje. Z obema nogama na trdnih tleh, s pogledom uprtim v nebo."
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Lucija Rifel.
