Pred dnevi mi je nekdo povedal, kako ga je presenetilo, ko je slišal pogovor z nekim zvezdnikom, ki je dejal, da je najpomembnejši uspeh očeta, če njegovi najstniški otroci želijo z njim preživljati čas. Še večji uspeh pa je, je dejal zvezdnik, če želijo z njim potovati.
To je kar dobra predstava o tem, kaj pomeni pravi uspeh, saj večina ljudi "uspeh" omeji na finančne ali poklicne dosežke. Mnogi ne vidijo velike vrednosti družine, ki si želi biti skupaj.
Zahtevno ravnovesje
Druga oseba mi je povedala, kako se ji je zdelo zelo sebično, da si njen mož tako zelo želi obiskovati svoje starše. Menila je: ko si enkrat poročen, ne bi smel pripisovati tolikšnega pomena svoji izvorni družini, ampak bi se moral bolj osredotočati na zakonca in otroke.
Seveda je to zapleteno vprašanje, saj ni preprosto vzpostaviti jasnega ravnovesja med posvečanjem pozornosti svojemu novemu življenju in ohranjanjem zdravih odnosov s starši in sorojenci.
Nekateri menijo, da bi morali starši, ko smo enkrat poročeni, stopiti na stranski tir. Spet drugi se s tem ne strinjajo in ugotavljajo, kako ne gre za to, da dajemo prednost enim pred drugimi, temveč za to, da smo prijazni in pozorni do vseh v družini.
Kar moramo storiti, je to, da ohranjamo preudarno ravnovesje in poskušamo poskrbeti za vse v ravno pravšnji meri. Posesivni ljudje, bodisi starši ali partnerji, bodo vedno imeli občutek, da morajo biti edini, ki so deležni vse pozornosti svojega zakonca ali otrok, in da si nihče drug ne sme prisvojiti njihovega položaja.
To povzroča veliko ljubosumja, jeze in občutkov žalosti, ker od partnerja ali otrok ne dobite vsega, kar si želite. Pravi cilj bi moral biti, da družina ostane povezana in da si otroci, ne glede na starost, želijo biti s svojimi starši in sorojenci.
Ohraniti povezano družino je velik uspeh. Čeprav to ni povsem v naših rokah, ko smo enkrat v vlogi staršev, saj na družino in vsakega od naših otrok vpliva veliko različnih dejavnikov, je pomembno, da svoje otroke naučimo velike vrednosti trdnih medsebojnih vezi, ko si prizadevamo doseči ta presežni uspeh in ne stremimo zgolj za materialnimi dobrinami, slavo, udobjem in razkošjem.
Kaj potrebujemo, da bi dosegli ta cilj?
Ohranjanje bližine in edinosti naše družine se začne z ustvarjanjem prijetnega, prijaznega in spoštljivega okolja. Naši otroci morajo že od zgodnjega otroštva odraščati v pozitivnem družinskem ozračju. Doma bi morali uživati in čutiti, da je njihov dom varen prostor, kjer so deležni naklonjenosti, ljubezni in razumevanja, skupaj z nepogrešljivimi materialnimi dobrinami za zadoščanje osnovnih potreb.
Pomembno je, da si starši prizadevamo, da bi bil naš dom resnično najboljši kraj za bivanje. Vsakdo bi moral občutiti toliko miru in veselja, da mu ju ne bi bilo treba iskati nikjer drugje.
Dom bi moral biti prostor, kjer gojimo in udejanjamo prave vrednote brez graje ali kakršnegakoli nasilja. Starševska avtoriteta naj bi se izkazovala kot vir modrosti in dobrega zgleda, ne pa kot paznik v zaporu, ki popravlja, nagrajuje ali kaznuje.
Otroci morajo čutiti zaščito in vodstvo svojih staršev, da lahko odraščajo v varnosti in čustvenih virih, ki so nujno potrebni za zdravo samozavest.
Uspešni bomo, če se bodo že od začetka svobodno odločali za bivanje doma, namesto da bi raje odhajali; če se bodo želeli pogovarjati s starši in imeti prijateljske odnose s svojimi sorojenci.
Dom je največje svetišče, ki ga imamo, v katerem naj bi otroci odraščali srečni, zavedajoč se, da je to najlepši kraj, kjer lahko preživljajo svoj čas. Kdo bi si želel takšen kraj zapustiti?
Ko dosežejo puberteto, se bodo seveda vedno več družili zunaj doma ter odkrivali nove svetove in izzive, s katerimi se bodo morali soočiti. V njihovem srcu pa mora vedno ostati občutek, da je njihov dom poseben kraj in da so njihovi družinski člani izjemni ljudje.
Ne bi smeli čutiti potrebe po odhodu ali pobegu zaradi strahu in kazenskih ukrepov ali zato, ker je njihov dom neprijeten kraj, kjer se srečujejo z nasiljem ali odnosom premoči.
Če naši otroci odraščajo v takem okolju, če čutijo prijazen in pozitiven odnos do staršev in sorojencev, bodo te darove vedno želeli obdržati. Ne bodo se želeli odseliti in se izgovarjati, da ne želijo preživljati časa s svojo družino.
Velik uspeh bo, če bodo imeli doma ljubezen in naklonjenost ter ne bodo občutili praznine, ki bi jih silila, da jo zapolnijo nekje drugje.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
