10 odličnih učinkov češčenja Najsvetejšega, kakor jih vidi ameriški škof Fulton Sheen

Dediščina ameriškega škofa in pridigarja Fultona J. Sheena (1895–1979) je ogromna. Zelo malo katoliških škofov, duhovnikov in pridigarjev je doseglo priljubljenost tega udeleženca Drugega vatikanskega koncila.

Zaradi tem, ki jih je obravnaval v svojih knjigah, radijskih pogovorih, televizijskih programih in predavanjih, je v javnosti postal prava ikona katolicizma in katoliške kulture.

Širši javnosti pa je manj poznana njegova duhovnost, še posebno marijanska, pa tudi pomen, ki ga je pripisoval češčenju Najsvetejšega. Njegovi nasveti, zakaj in kako se posvetiti sveti uri, razkrivajo globine njegovega odnosa s Tistim, ki ga je vedno imenoval "naš Božji Odrešenik".

To je čas, ki ga preživimo v prisotnosti našega Gospoda. Če je vera živa, ne potrebujemo drugega razloga.

V našem nabitem življenju potrebujemo precej časa, da se otresemo vsakodnevnih skrbi, ki se zažrejo v naše duše kot prah.

Gospod je prosil za to. "Tako, eno uro niste mogli ostati budni z menoj?" (Mt 26,40) Beseda je bila naslovljena na Petra, ki je bil tedaj poznan še kot Simon. Čas pred Najsvetejšim potrebuje naša "Simonova" narava. Če se nam ta ura zdi težka, je to zato, ker je "Duh sicer voljan, a meso je slabotno". (Mr 14,38)

Biti v samoti z Jezusom ohranja ravnovesje med duhovnim življenjem in našim vsakdanom. Zahodne filozofije se nagibajo k aktivizmu, v katerem Bog ne dela ničesar in človek počne vse, vzhodne filozofije pa k tišini, v kateri Bog dela vse in človek ne dela ničesar. Sveta ura združuje kontemplativno življenje z našim vsakdanom.

Češčenje nas spodbuja, da delamo to, kar oznanjamo. "Nebeško kraljestvo je podobno kralju, ki je napravil svatbo svojemu sinu," je dejal Jezus."“Poslal je svoje služabnike, da skličejo povabljene na svatbo, vendar ti niso hoteli priti." (Mat. 22,2-3)

Češčenje Najsvetejšega nam pomaga, da poplačamo grehe sveta in svoje grehe. Ko se je Sveto Srce prikazalo sv. Margareti Mariji, je bilo s trnjem okronano Njegovo srce in ne Njegova glava. Ranjena je bila ljubezen.

Zmanjšuje našo nagnjenost k skušnjavi in šibkosti. Predstaviti se pred Gospodom v svetem zakramentu je kot tuberkulozo izpostaviti dobremu zraku in soncu. Virus naših grehov ne more obstajati dolgo pred Lučjo sveta.

Oseba, ki se strogo omejuje na svojo uradno dolžnost, je kot sindikalist, ki spusti orodje v trenutku, ko se oglasi piščalka. Ljubezen se začne, ko se konča dolžnost.

Meditacija nam preprečuje, da bi iskali beg iz naših skrbi in bede. Ko se pojavijo težave, ko lažne obtožbe obremenijo živce, vedno obstaja nevarnost, da bomo pot v osvoboditev iskali zunaj, kot so to naredili Izraelci.

Edini pogoj je vera, nagrada pa je globina intimnosti za tiste, ki gojijo prijateljstvo z Njim. Ostati s Kristusom je ustvarjati duhovno občestvo, o čemer je vztrajal na slovesni in sveti noči zadnje večerje v trenutku, ko se je odločil, da nam podeli evharistijo: "Ostanite v meni in jaz v vas. Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni," (Jn 15,4). Želi nas v svojem domu: "In kamor jaz grem, poznate pot." (Jn 14,3)

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.