Dekle, ki razmišlja o redovništvu: “Včasih me je strah, da me bo zvleklo na stara pota in se bom odtujila od Boga”

Pričevanje Brine Rednjak iz Velenja je velik dokaz Božje ljubezni in potrditev reka, da človek obrača, Bog pa (vedno znova) obrne. Kot pravi, je verouk obiskovala iz tradicije. "Vmes sem že prosila mami, da bi nehala, pa mi je rekla, naj zdržim še dve leti, do birme." Brina ni imela veliko verskega zaledja iz družine, k maši je redno hodila samo njena babica. "Ko je babica umrla, je moja mami začela hoditi vsako nedeljo k maši. Pozneje mi je še povedala, da vsak večer moli." 

V času devetdnevnice pred birmo je Brina spoznala zelo dobra prijatelja. Boga sta ji predstavila na način, ki je v njej vzbudil veliko zanimanja. "Zaradi njiju sem se začela spraševati, kdo je Bog, zakaj pritegne toliko ljudi, zakaj verujemo … Pripravljena sta mi bila odgovoriti na vsako vprašanje, brez obsojanj, da bi po devetih letih verouka to pa ja morala vedeti."

Prijatelja sta jo povabila tudi v ministrantske vrste, tri dni pred birmo je prvič ministrirala. Privolila je tudi, da bo animatorka, čeprav je takrat prvič slišala za oratorij. "Tistega leta (2017, op. a.) je bila glavna tema Marija, saj je minevala 100-letnica od njenih prikazovanj v Fatimi. Ko smo se pogovarjali o zgodbi, mi je voditeljica predlagala, da bi jaz v igri igrala Marijo. Ni se mi zdelo, da zares poznam Marijo ali sem primerna za to, ampak sem vlogo sprejela." 

V župniji se je vključila še v mladinsko skupino in pevski zbor. "Na neki točki sem bila vključena v tri župnijske zbore. Kar naenkrat sem bila povsod. Veliko smo se družili z animatorji, počutila sem se sprejeto."

Septembra je odšla v srednjo šolo v Ljubljano, kjer je spoznala novo družbo. "Ravno sem gradila temelje svoje vere, nato pa padla v družbo, kjer nihče ni bil veren. Na začetku sem bila še trdna, nato pa zelo hitro podlegla njihovemu razmišljanju." Zdelo se ji je, da je zares svobodna in da ničesar ne dela narobe, medtem ko je imela v družbi, ki veruje, občutek, da je zelo omejena. 

Ob koncih tedna se je še vedno udeleževala srečanj animatorjev in mladinske skupine in hodila k maši. "Kar naenkrat sem začela živeti dvojno življenje. Od Ljubljane in družbe, kjer sploh ni bilo Boga, bili so alkohol, žurke in kajenje, do vikendov v Velenju, kjer sem imela neko čisto drugo življenje." 

Zaradi razpetosti med dvema svetovoma se je počutila slabo. "To nisem bila zares jaz," pravi, ko se ozira nazaj. "Ker je šlo za dve različni družbi, mi je bilo lažje preklapljati. Zelo lahko je bilo kaj prikriti ali določenih stvari sploh ne povedati. Takrat se mi je zdelo to okej."

Počasi je začela spoznavati, da tako ne more več živeti. Počasi se je začela oddaljevati od družbe v Ljubljani. Začela je razločevati, kaj je njena poklicanost. "Spoznavala sem, da sem lahko z Bogom veliko bolj svobodna kot v drugi družbi. Začela sem odkrivati, zakaj sta pornografija in samozadovoljevanje greh. Jezusa sem vabila s seboj povsod, kamor sem šla." V tistem obdobju je imela zelo močno izkušnjo spovedi, ko je prvič dobila občutek, da se ji je resnično odvalil kamen od srca.

Z zavedanjem, da jo Bog sprejema ne glede na grehe in je ne obsoja, se je začela počasi oddaljevati od družbe v Ljubljani. "Bilo nas je kakih 30 in skupina je razpadla, ko smo šli vsak na svoj konec. To niso bili trdni odnosi, kot sem jih imela doma. Po maturi sem dobila priložnost za nov začetek."

Potem ko je bila 11 let tabornica, saj so bili tam vsi njeni osnovnošolski prijatelji, se je leta 2019 pridružila skavtom. "Največ so mi dali ljudje. Še posebej ena skavtinja, ki je začela skavtsko pot z mano. Veliko sem se naučila. Super je biti v naravi, z drugimi skavti in z nahrbtnikom na hrbtu, ko smo vsi prepoteni in samo smo," pripoveduje Posrečena panda in ob omembi svojega skavtskega imena pojasnjuje: "Sem vedno nasmejana, pozitivna, srečna. Že kar nekaj ljudi mi je reklo, da znam biti res srečna."

Brina je posebej hvaležna svojima prijateljema, paru, ki sta ji približala vero. "Tini sem že večkrat rekla, da je Božji čudež v mojem življenju. Študirava na drugem koncu Slovenije in se vidiva res redko. Imava dogovor, da ob četrtkih moliva druga za drugo ali obisk maše darujeva druga za drugo, da z Božjo pomočjo ohranjava najin odnos trden."

Ob dejstvu, da je birma za številne najstnike kljub drugačnim prizadevanjem na neki način izstopnica iz Cerkve, razmišlja: "Zelo pomembna se mi zdi vloga mladih v župniji. Vedno več otrok je tam iz tradicije. Če pa vidiš vrstnika, ki je odraščal v verni družini in mu to nekaj pomeni ... Samo s tem, kar smo, smo največji zgled in pričevalci. Da ne nakladaš, ampak poveš svojo pristno izkušnjo na njim približan način." 

Za vsakodnevni odnos z Očetom, ki ga največkrat izzove z "ej ti, rabim pomoč", skrbi z redno jutranjo in večerno molitvijo, vsak dan se trudi iti k maši. "Rutina me ohranja v njegovi bližini." Bogu piše tudi pisma. 

Na njenih drugih duhovnih vajah v življenju je večerni pogovor z drugimi dekleti nanesel na redovništvo. "Priletelo je vprašanje, ali je katera razmišljala, da bi postala nuna. Večina je dejala, da so že kdaj pomislile na to in so šle naprej, v meni pa je misel ostala in se pojavljala vedno znova."

"Med korono sem začela s psalmom 139 razločevati o svoji poti. Minili sta dve leti, nikomur si nisem upala priznati, da razmišljam o tem. Mislila sem si: ko bom enkrat to povedala, me bodo začeli ljudje resno jemati in bo mogoče celo kdo mislil, da sem 'usekana'."

V zadnjem trenutku se je odločila, da za novo leto odide v Taize. "Zadala sem si cilj, da bom tam cel teden molila za to, da razločim, naj bo to redovništvo ali družina, saj res ne morem živeti v nevednosti, rada bi šla v eno smer. Dostikrat sem razmišljala tudi o družini, ampak me to nikoli ni tako potegnilo. Zelo rada imam otroke in rada delam z njimi, ampak nikoli nisem imela močne želje po svojih otrocih. Tega si zelo dolgo nisem priznala." 

Domov se je vrnila brez konkretnega odgovora, misel na redovništvo pa še danes vztraja. "Zadnje leto in pol ne mine dan, da ne bi vsaj za trenutek v dnevu pomislila na redovništvo. Bila sem že odločena, da se odzovem klicu, pa je prišlo obdobje, ko sem čutila, da to še ni to. Zdaj počasi ugotavljam, zakaj. Še vedno imam obdobja nihanja. Velikokrat primerjam to z nekim odnosom. Pustim si biti zmedena."

Vpisala se je na študij razrednega pouka v Kopru, a je spoznala, da to ni prava pot zanjo in se prepisala na študij teologije v Ljubljani. Še naprej je razločevala svojo poklicanost.

Na spletu in v pogovoru z drugimi je Brina dobila veliko informacij o različnih redovih. "Po tem, kaj bi rada počela, so me najbolj pritegnile uršulinke in šolske sestre. K obojim sem šla na obisk. Ko sem bila prvič na večernicah pri uršulinkah, mi je bilo izjemno domače biti v njihovih prostorih in moliti z njimi, počutila sem se, kot da sem prišla domov. Po prihodu domov sem klicala prijateljico in dejala, da se počutim, kot bi bila na zmenku. Šolske sestre me niso toliko pritegnile."

"Ko sem s. Andreji (Perc, uršulinki, zaposleni pri Katoliški mladini, ki smo jo na Aleteii že predstavili, op. a.) povedala, da razmišljam o redovništvu, ampak se mi zdi popolnoma nerealno, zakaj bi bila to jaz, je dejala, da Božji načrt ne bo nikoli tak, kot ga pričakujem, in da se bom najbrž tako počutila kar nekaj časa. Dejala je, da to ni vsakdanja človeška odločitev. Realno in iskreno mi je predstavila poklicanost."

Veliko ljudi je že seznanjenih z njeno namero, ob tem pa tudi od nevernih ni prejela nobene grde opazke. "Prihaja trenutek, ko bom to povedala tudi staršem. Težko mi je predvsem zaradi nihanj, ko sem sigurna in ko nisem. Nočem povzročati pritiska, ki bi lahko nazadnje čez noč izginil. Vedno bolj sem prepričana, da bodo veseli v vsakem primeru. Ogromno molim za ta korak. Bog bo 'zrihtal', da bo prav. Verjamem, da bo dal moči meni in njima, da se bosta s tem soočila in sprijaznila. Zanimivo pa je, da me ni sram priznati, da razmišljam o redovništvu." 

Dejavno se udejstvuje pri številnih dogodkih, ki jih pripravlja Katoliška mladina. "Začela sem kot prostovoljka pri Stični mladih, mineva peto leto. Vmes sem prišla v ekipo animatorjev duhovnih vaj za birmance, trenutno sem koordinatorka Svetovnega dneva mladih. Ko si enkrat aktiven, vidiš, kaj vse se dogaja za mlade kristjane, vidiš, koliko jim to da. Lepo je, ko pred delom in po njem skupaj zmolimo. Vse se dogaja v objemu Boga, pod njegovim okriljem. Tudi če je stresno, se v mladih čuti Njegova prisotnost. Vedno dobiš nazaj precej več, kot dejansko daš."

Ne glede na to, kam jo bo poneslo Življenje, želi še naprej "pričevati s tem, kar sem. Želim živeti življenje brez pretvarjanj in prikrivanj, z Bogom na polno. Želim biti srečna, ne glede na to, kje bom. Včasih me je strah, da me bo zvleklo na stara pota in se bom odtujila od Boga."