Te zibelke so na prvi pogled zgolj neopazne plošče na stenah ulic in stavb. Ob pritisku na gumb pa se odprejo in razkrijejo otroško posteljico, v katero lahko mati položi svojega otroka.
Ko se zibelka zapre, sistem samodejno obvesti zdravstveno osebje, ki prevzame otroka. Kmalu zatem pa se začne tudi postopek posvojitve.
Zibelke za življenje se je poslužila tudi mati male Naomi, ki so jo prostovoljci italijanskega Gibanja za življenje prevzeli v zibelki v Bergamu. Ob deklici so našli poslovilno pisemce, v kateri je mama izrazila veliko ljubezen do svoje hčerke:
"Rojena zjutraj, 3. maja 2023, doma. Samo ona in jaz, kot v teh devetih mesecih. Želim ji vse dobro in srečo na svetu. Poljub za vedno od mame. Zaupam vam pomemben del mojega življenja, ki ga zagotovo ne bom nikoli pozabila."
Zibelke za življenje so mesto upanja, kjer lahko mati ali starši, ki ne morejo skrbeti za svojega otroka, pustijo svojega otroka v popolni anonimnosti, z zagotovilom, da se bo zanj poskrbelo z ljubeznijo, pravi Rosa Rao iz Sicilije, prostovoljka Gibanja za življenje, ki je prispevala k vnovični vzpostavitvi teh zibelk.
Zibelke za življenje so obljuba življenja tako za mater, kot tudi njenega otroka. Poleg tega so spomenik vsem otrokom, ki jim ni bilo dovoljeno živeti, dodaja Rosa.
Italijansko Gibanje za življenje je prve zibelke začelo postavljati v 90. letih po navdihu srednjeveških vrtljivih zibelk na pročeljih stavb, kamor so lahko ljudje položili svoje dojenčke in najdenčke. Zdaj jih je v Italiji po zaslugi Rose Rao in drugih prostovoljcev že več kot 60. Ideja se je začela širiti tudi v drugih državah, kot so Nemčija, Češka in Slovaška.
Danes so te zibelke rešitev pred splavom ali pa zapustitvijo otroka. Zibelke za življenje dajejo upanje materam, ki ne morejo skrbeti za svoje otroke, in vodijo na pot, po kateri bi morali iti kot družba: da branimo človeško življenje, največji dar, ki nam je bil kdajkoli dan.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.
