Sveta Terezija se je praznika svetega Rešnjega telesa in krvi veselila iz več razlogov, saj je v njem videla čudovito slovesnost, ki je častila največjo ljubezen v njenem življenju: Jezusa Kristusa, navzočega v sveti evharistiji.
Na telovo je imela čudovite spomine predvsem iz otroških dni, kar je lepo opisala v svoji avtobiografiji z naslovom Povest duše.
Praznik najprej omenja v povezavi s svojimi duhovnimi vajami pred prejemom zakramenta svete birme, ki so ga takrat podeljevali mlajšim otrokom.
Običajno je bil pred birmo predviden le en dan duhovnih vaj, vendar škof na določen dan ni mogel priti, zato sem imela možnost, da sem dva dni preživela v samoti. Da bi nas razvedrila, nas je naša voditeljica popeljala na Mont Cassin in tam sem za telovo nabrala zelo veliko ivanjščic. Oh, kako srečna je bila moja duša!
Seveda ne preseneča, da je imela Mala Terezija rada vse vrste cvetja in da je veliko krajevnih običajev okoli telovega povezanih s cvetjem.
Pogosto je recimo v navadi, da deklice pred evharistično procesijo trosijo cvetne lističe pred duhovnikom, ki nosi monštranco.
To je imela Mala Terezija najraje, kot pojasnjuje v svoji avtobiografiji.
Prazniki! Kakšne spomine mi prikliče ta beseda. Kako rada sem imela praznike! Znal si mi razložiti vse skrivnosti, ki se skrivajo v vsakem izmed njih, in to tako dobro, da so bili to zame resnično nebeški dnevi. Najraje sem imela procesije v čast Najsvetejšemu zakramentu. V kakšno veselje mi je bilo trositi cvetje pod noge Boga! Preden je padlo na tla, sem ga vrgla čim višje in nikoli nisem bila tako srečna kot takrat, ko sem videla, kako se moje vrtnice dotikajo svete monštrance.
Mala Terezija je imela nedolžno in otroško vero, ki jo je ohranila tudi pozneje, ko je postala starejša.
V samostanu je cenila te spomine in se veselila trenutkov, ki jih je preživljala v molitvi pred Jezusom, svojim soprogom, v Najsvetejšem zakramentu.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
