Tomasz iz Poljske je čudovit mož in oče treh majhnih otrok: 12-letnega Kacperja, 8-letne Amelie in 3-letnega Wiktorja. Lani je utrpel hudo nesrečo: med kolesarjenjem z otroki je padel s kolesa in si poškodoval hrbtenjačo.
Poškodba je paralizirala njegovo življenje in življenje njegove celotne družine. Takšna nesreča lahko poškodovancu odvzame mobilnost za tedne, mesece ali celo leta. Okrevanje je zelo dolgo in drago. To velja tudi v Tomaszevem primeru.
Nesreča, ki je vse spremenila
Tomasz potrebuje podporo in stalno rehabilitacijo. Bivanje v specializiranem rehabilitacijskem centru bistveno presega družinski proračun, zato je družina v ta namen organizirala več zbiralnih akcij.
Katarzyna, Tomaszeva žena, je že od samega začetka vedela, da se sooča z dolgim procesom prilagajanja k invalidnosti. Vendar ne obupuje. Nasprotno, išče rešitve, ki bi olajšale vsakdanje življenje njenemu ljubljenemu možu. Ni popustila niti pod dolgim in napornim procesom pridobivanja sredstev za dvigalo, ki bi pripomogel k večji mobilnosti njenega moža.
Kakšen vpliv je imela Tomaszeva nesreča na vajini življenji?
Katarzyna: V trenutku nesreče imaš občutek, da se v enem trenutku svet ustavi in ne moreš priti do sape. In ta grozljiv strah. Nesreča privede do tega, da prevrednotiš svoje življenje. Ne glede na to, koliko sredstev imaš na računu, kam se boš odpravil na dopust, kakšen avto voziš ...
Nenadoma izgubiš popolnoma sposobnega moža, ki se bori za življenje, preživetje in zdaj za več telesne pripravljenosti. Med drugim je nesreča povzročila, da smo izgubili veliko starih prijateljev.
So se pa zato na naši poti pojavili čudoviti ljudje, ki so nas popolnoma nesebično podprli in nam pomagali v tem neenakem boju. S Tomaszem sva na svet začela gledati povsem drugače: zdravje, ljubezen, družina so za naju najpomembnejše vrednote.
Od kod črpate moč, da se tako odločno borite za svojega moža?
Katarzyna: "Moraš biti močna", "Kdo, če ne Katarzyna", "Občudujem te, že zdavnaj bi obupal" ... Te besede, kot mantra, se vračajo vsak dan. V nekem trenutku začneš verjeti, da ne more biti drugače. Vendar pa sem samo oseba, ki ima omejena sredstva za spopadanje s stresom in težkimi čustvi.
Kadarkoli sem v dvomih, pogledam najine tri čudovite otroke in vem, da jih ne smem zapustiti. Vsak dan napolnijo moje baterije dobrih čustev. Poleg tega sem nekoč rekla nekaj zelo pomembnega: "V bolezni in zdravju, vse dni svojega življenja."
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.
