Ljubljansko barje je močvirnata ravnica, ki se na 150 kvadratnih kilometrih razprostira tik pod glavnim mestom Slovenije. Barje je edinstven preplet zelenih površin, Ljubljanice ter biotske raznovrstnosti.
Naravni spomenik in naravni rezervat
Tokrat se podajamo v dolino Drage, ki jo oblikuje sedem slikovitih ribnikov s skupno površino devet hektarov. Območje je bilo leta 1986 razglašeno za naravni spomenik, z ustanovitvijo Krajinskega parka Ljubljansko barje pa so ribniki postali naravni rezervat.
Ribnike naj bi izkopali v 18. stoletju sprva zaradi gojenja rib, nato za pridobivanje gline za bližnjo opekarno. Danes je območje, ki ga napaja potok Draščica, oaza izjemne naravne raznovrstnosti, pomembno gnezdišče vodnih ptic ter zavetje številnim ribjim vrstam. Od severa proti jugu si sledijo ribniki: Rakovnik, Špilgut, Prvi ribnik, Veliki ribnik, Srednji ribnik, Rezani ribnik in Zadnji ribnik.
Avtomobil pustimo pri ribiškem domu v senci mogočnih dreves, kjer nas najprej pozdravi ogromna jeklena riba na koči. Takoj za domom zagledamo prvi ribnik – Rakovnik. Ob njem je več pomolov, klopic in predvsem mir.
Na obrežju opazimo številne paglavce, med ločjem ob jezeru pa gnezdi kar nekaj labodov. Od Rakovnika se napotimo proti naslednjemu ribniku Špilgut. Tukaj se lahko naposlušamo zvokov narave, ki jih ustvarjata prhutanje labodov in rac ter petje ptic.
Hladno zavetje v vročih poletnih dneh
Do naslednjih ribnikov lahko pridemo na dva načina. Lahko se vrnemo do avtomobila in se po makadamski cesti zapeljemo do Velikega ribnika ali pa nadaljujemo peš ob jezeru skozi gozd in mimo nekaj hiš.
Kmalu zagledamo manjši Prvi ribnik in v ozadju Veliki ribnik. Če se pripeljemo z avtomobilom, prvega z lahkoto zgrešimo. Mi smo se podali po zelo ozki stezici skozi trstičevje in opazovali prebujajoče se lokvanje in labode, ki so si urejali gnezda na sredini ribnika. Na koncu poti pred Velikim ribnikom se bohoti manjši slap, obkrožen s pomladnimi rastlinami.
Ob ribnikih vodi krožna gozdna učna pot z izhodiščem pri lovskem domu ter se vije skozi gozdove mimo vasi Dobravica nazaj do izhodišča. Dolga je 3,2 kilometra in opremljena z informativnimi tablami.
Naprej od Velikega ribnika po poti, ki je prepovedana za avtomobile, pridemo do Srednjega ribnika. Območje skleneta Zadnji ribnik, ki ga obdaja jelšev gozd, vodna površina pa je porasla z rastlinjem, ter Rezani ribnik, ki ga je ob našem obisku varoval labod. Nad našim raziskovanjem ni bil navdušen, zato smo si ribnik ogledali le od daleč in se po isti poti vrnili do izhodišča.
Ribniki so prijetno območje za sprostitev in spoznavanje narave. Zlasti v poletnih mesecih, ko vročina neusmiljeno pripeka, pa nudijo tudi prijetno hladno zavetje.
Življenje koliščarjev
Le dobra dva kilometra od ribnikov v vasi Ig je nov interpretacijski center Morostig – hiša narave in kolišč na Igu. Predel Ljubljanskega barja, kjer je tudi Ig, je bil poseljen že v mlajši kameni dobi, ko so tukajšnji prebivalci gradili kolišča – hiše na kolih.
Prvi ostanki kolišč so bili odkriti že leta 1875, od letošnje pomladi pa si je mogoče v spremstvu vodiča ogledati nov muzej na prostem, kjer so poustvarili nekdanja koliščarska bivališča. Mi smo si najprej ogledali muzej, nato pa se v spremstvu vodiča podali do rekonstruiranih hiš na kolih, ki so dobrih 20 minut hoje stran od Morostiga. Kolišča si sami ne moremo ogledati, zato si informacije o ogledih poiščite na morostig.si.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
