Izredna jed iz nebes

Da za življenje potrebujemo hrano, je tako splošno znano, da tega posebej niti ne omenjamo več. Vsaka mama, ki rodi otroka, pa naj bo v še tako odročni afriški vasici, ki še ni slišala za civilizacijo, ve, da mora svojega otroka nahraniti, če hoče, da bo preživel. Vemo pa tudi, da hrana, ki jo zaužijemo, zadošča za nekaj časa. Da nam telesnih moči za delo in razmišljanje, dobro počutje, čez nekaj časa pa moramo zaužiti novo hrano, če nočemo, da nam telesna moč opeša.

Če se sprehodimo skozi zgodovino odrešenja, pa lahko preberemo, kako je Bog v nekaterih okoliščinah določenim ljudem ali ljudstvu podaril dotlej neznano – nebeško hrano. To je bila sicer snovna hrana, ki je imela obliko, vonj in okus, vendar hkrati popolnoma drugačna od česarkoli, kar so poznali dotlej.

Najbolj znana in pogosto omenjana takšna hrana je bila mana, ki je opisana v četrti Mojzesovi knjigi. Bog jo je Izraelcem poslal, ko jim je na poti skozi puščavo začelo zmanjkovati hrane. Opisano je, da je bila mana na pogled kot koriandrovo seme. To seme je majhno, rjave barve in okrogle oblike. Podobna je bila smoli, verjetno bleščečega videza, bogata z maščobo, sladkorjem in zato lepljiva. Med Izraelce je padala ponoči kakor rosa, kar pomeni, da se je pojavljala skrivnostno in povsem tiho. Zjutraj je bilo na tleh veliko teh drobnih zrn in ljudstvo je hodilo okrog in jih nabiralo. Piše, da so jih trli v možnarjih in iz njih izdelovali nekakšno moko in jih kuhali v loncih. Iz njih so delali tudi kolače. Vsebina te hrane je bila torej bogatejša od kruha, verjetno tudi bolj nasitna in boljšega, bolj sladkega okusa. Okus je bil kakor okus oljnatega kolača (4 Mz 11-15).

Ta zrna in kolači, ne glede na to, ali so jih uživali surove ali pečene, pa so Izraelcem dajali takšno telesno moč, ki je trajala dlje časa, kot če bi uživali običajno hrano. Mana, ki so jo zaužili, jim je že v majhnih količinah dala moč za ves dan ali celo za več dni. To jim je prišlo zelo prav, saj je niso mogli shranjevati, temveč jim je bila dostopna in užitna le za sproti, za vsak dan posebej.

Telesna sitost in s tem moč, ki je večja in bolj dolgotrajna kot po običajni hrani, je ena od nadnaravnih značilnosti nebeške jedi; človeka namreč nasiti za neobičajno dolgo obdobje. Še en tak opis človeka, ki mu je bila dana nadnaravna hrana, je v pripovedi o Eliju. Tudi Elija je dobil takšno nebeško jed, da je po njenem zaužitju in v njeni moči do gore Horeb potoval štirideset dni in štirideset noči (1 Kr 19,8). Zaužil jo je samo enkrat, a mu je dala še dolgotrajnejšo moč kot Izraelcem. Verjetno je bil v tem času pri polni telesni moči in brez posebnega občutka lakote.

Nebeško jed je dobila tudi slovenska mistikinja Magdalena Gornik, ki smo jo spoznavali v letošnjem šmarničnem branju za odrasle. Že od otroštva je imela težave ob uživanju hrane, sploh kruha. Morda je imela celo katero od bolezni, ki bi jo sodobna medicina znala opredeliti (npr. celiakijo). Njena mama ji je zato občasno pekla poseben kruh, ki ga je Magdalena sicer še vedno s težavami, a nekoliko lažje uživala.

Ker je imela občutek, da s tem ves čas obremenjuje svojo mamo, in ker je imela ob uživanju hrane toliko težav, je prosila Boga, če ji lahko pri tem pomaga. Leta 1848 je, kot piše, res prejela nebeško jed. Na zunaj je bila vidna kot drobno zrno. Ko ga je zaužila, pa ni nikoli več občutila nobene lakote. Nebeško zrno ji je za nadaljnjih 48 let, vse do njene smrti, popolnoma nadomestilo vso hrano. V moči tega neznatnega zrna je torej živela mnoga leta in ves tisti čas ni zaužila nobene druge hrane.

Takih primerov je opisanih še nekaj, vendar po drugi strani spet ne zelo veliko. Očitno gre pri takšni posebni nebeški hrani za res izreden dogodek in Božji poseg, ki se zgodi le nekajkrat v dolgi zgodovini človeštva.

Bi si pa gotovo marsikdo tudi danes želel takšne oblike Božje pomoči. Mnogi ljudje imajo raznovrstne težave ob uživanju hrane – od težav s prenajedanjem ali pomanjkanjem apetita do raznih vrst bolečin in drugih zdravstvenih težav ob uživanju hrane ali pa zgolj stalno pomanjkanje časa za (zdrave) obroke. Marsikdo v stiski pomisli, kako prav bi mu prišlo, če ne bi bil nikoli več lačen in se mu s hrano sploh ne bi bilo treba več ukvarjati. Toda na takšen čudež ne moremo računati. Pa ga res nismo deležni, niti malo?

To se včasih vprašam, posebej pa na to pomislim, ko je v župniji praznik prvega svetega obhajila. Takrat ne morem misliti drugače kot to, kako Bog na podobno poseben in verjetno tudi izreden način vstopa k nam tudi danes. Res, da nam ne da čudežne, zrnate hrane ali mane, pa vendar nam daje takšno duhovno hrano, ki je po moči, izrednosti in nadnaravnosti že kar podobna nebeški.

Obhajilo, ki ga prejmemo v evharistiji in ki je pravo Jezusovo telo, nas okrepi duhovno, posledično pa tudi telesno. Da nam presežno moč, da v njegovi moči zmoremo vztrajati v težavah in življenjski "lakoti", a se hkrati vendar počutiti nahranjene, močne in varne. Obhajilo pomnoži naš mir, naše upanje in veselje. Podari pa nam še tisto nebeško iskro, nebeški blagoslov, s katerim lahko delujemo bolj plodovito zase in za druge.

"Jaz sem živi kruh," pravi Jezus, "ki sem prišel iz nebes". Če to sporočilo v sebi zares zaslišimo, potem v hostiji ne gledamo več le majhne bele ploščice, zmesi običajne moke in vode, temveč nevidno duhovno nebeško jed. Moka in voda se vtketa v naše celice in kri, nebeško moč, ki jo doživimo s srcem, pa vsrkamo v svoje življenje. Kdor je od tega kruha, se njegove moči ne bodo le pomnožile in trajale mnogo dni ali let, temveč bo živel vekomaj.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 72, številka 23.