Ines je žena, mati petih otrok, starih od dve do 14 let, avtorica otroških knjig o veri in ustvarjalka profila na Instagramu. V današnji epizodi rubrike Ženska ženski opisuje svoje preprosto in veselo vsakdanje življenje v podobi vere, ki jo po svojih najboljših močeh prenaša na svojo družino.
Po izobrazbi ste socialna delavka in pišete duhovne knjige za otroke. Je navdih za vaše pisanje lastna materinska izkušnja?
Bila sem socialna delavka, toda po rojstvu prvega otroka sva se z možem odločila, da ostanem doma in skrbim za najinega prvorojenca, pozneje pa tudi za preostale, ki so sledili.
Knjig o duhovnosti za otroke nisem začela pisati takoj. Osem let sem pripravljala postne in adventne spodbude iz življenja svetnikov za svoje otroke, saj sem ugotovila, da ni veliko gradiva, s pomočjo katerega bi otrokom približala ti dve liturgični obdobji. Ko sem obiskala knjigarne z versko vsebino, sem ugotovila, da je malo lepo ilustriranih in modernih knjig, ki imajo hkrati trdno ozadje. Večina mojih knjig je torej nastala zaradi pomanjkanja gradiva, ki sem ga čutila ob vzgoji lastnih otrok. Rekla sem si, da če jaz čutim to pomanjkanje, so ga zagotovo tudi drugi starši.
Vaše knjige so namenjene prenašanju vere na najmlajše. Kako sami prenašate vero na svoje otroke? Ali vaši otroci berejo vaše knjige?
Verjamem, da kot starši sejemo. Otroci poslušajo in sprejemajo, ampak ne moreš jih prisiliti, da verujejo. Sami se bodo srečali z Jezusom. Vera mora biti utelešena v življenju. Otroci nas gledajo in kot starši jim moramo biti zgled: prositi odpuščanja, biti vzor pravičnosti in poštenosti. Ne trdim, da sem popolna, daleč od tega, ampak vsakodnevno poskušam utelešati svojo vero, predvsem z dobrodelnostjo.
Otroke spodbujam k dobroti, ki naravno izhaja iz vere. Vsak dan molimo kot družina. Z možem verjameva, da mora biti naša vera vesela. Verski prazniki so priložnost, da praznujemo in zaplešemo z otroki. Kot družina imamo majhen ritual, mini zabavo za tiste dni, ko vsi prejmemo zakrament svete spovedi.
Niste le pisateljica za otroke, ampak ustvarjate tudi vsebine na Instagram profilu. Kako vidite poslanstvo katoličana na družbenih omrežjih?
Mislim, da so katoličani na družbenih medijih živa in vesela navzočnost Cerkve. Cerkev mora povsod oznanjati veselo novico. Pri tem se moramo varovati pasti, kot so skušnjava ponosa ali nečimrnosti, želja po ugajanju ali dejstvo, da pozabimo, da služimo Bogu. Menim, da so družbena omrežja z vnaprejšnjim premislekom dobro sredstvo evangelizacije. Lahko smo majhen člen, ki bo ljudi približal Cerkvi, maši, zakramentom … In če sem lahko jaz ta člen, slava Bogu!
V svojih objavah pogosto omenjate materinstvo. Kaj vam je pri tej vlogi najbolj všeč?
Da omogoča življenje! To je noro darilo, ki nam ga daje Bog. Rada prenašam ljubezen in veselje na svoje otroke. Naj otrok raste tako, da mu skozi svoje oči pokažeš, da je vir veselja in da je tvoja ljubezen do njega brezpogojna, karkoli počne. Prepričana sem, da to otrokom pomaga pri rasti in razvoju.
Kako vam uspe ob petih otrocih in vseh obveznostih ostati sijoča žena in mati?
Nisem popolna. Morda sem videti sijoča na fotografijah na družabnih omrežjih, vendar to ni resnično življenje. Sem mama, ki tudi stoka, se jezi, ki jo je včasih strah ... Nisem posebej organizirana. Poznam svojo majhnost in svojo šibkost in nisem v ničemer močnejša od drugih.
Priznam, da mi je Gospod dal veselo razpoloženje in dobro zdravje. Ne vem, ali bo trajalo ves čas, vendar izkoriščam ta trenutek, da svoje veselje do življenja delim z drugimi. Vem tudi, da vse, kar delam in kar imam, prihaja od Boga, in se trudim, da izpolnjujem Njegovo voljo.
Kako z možem ostajata povezana drug z drugim in zakaj vam je to pomembno?
Thibault je moje sidro, poročena sva 15 let. Vidi me takšno, kot sem v resnici, z mojimi omejitvami in napakami. Podpira in spodbuja me pri vseh mojih začetkih. Zelo mi pomaga z otroki, ponosen je na to, kar počnem. Rada preživljava čas skupaj, rada hodiva. Enkrat na leto vzameva šotor in greva za nekaj dni ali med vikendom na pohod.
Seveda sva v zakonu preživela težke čase. Ampak najina zveza ostaja tisto, kar je zame najbolj dragoceno. Vem, da je Bog z nama skozi vzpone in padce. Dovoliti drugemu biti ljubljen in naučiti se ljubiti drugega je čudovita šola svetosti.
Kakšen je za vas idealen začetek dneva?
Da se zbudim spočita in še pred otroki. Takrat imava z možem v tišini še speče hiše čas za molitev. Nato zbudim najmlajše otroke in vsi skupaj zajtrkujemo.
Če se zbudim slabe volje, smo v petnajstih minutah vsi slabe volje. Mislim, da je mama duša doma in določa ton družinskega vzdušja. Priznam, da me to včasih stiska, ampak moja odločitev je bila, da ostanem doma. Morda bom, ko bodo otroci odrasli in se odselili, poiskala delo, trenutno pa sem prepričana, da je zanje pomirjujoče in jim daje strukturo dejstvo, da vedo, da je mama doma in skrbi zanje.
Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Vprašam se, kaj bi na mojem mestu storil Jezus. Na splošno sicer poznam odgovor, vendar potrebujem pogum, da to udejanjim.
Kateri svetniki vam kot materi in ženi pomagajo v vsakdanjem življenju?
Zelo rada imam svetniško družino Martin: Malo cvetko, Zelijo Martin … Predvsem pa so moji prijatelji tisti, ki me vsakodnevno navdihujejo. Z njimi molim, se smejim, z njimi večerjam itd. Gradijo me v moji veri in vlogah žene in matere. Seveda jih sama ne morem razglasiti za svetnike, toda včasih prosim Boga, naj mi da moč, da bom nežna in zaupljiva kot oni.
Kako se duhovno napolnite?
Pripadam skupnosti Emanuel. Je vir duhovne hrane in bratstva, kjer zelo rastem. Opazila sem tudi, da mi pomaga osebna molitev iz srca, ko samo sem z Jezusom, tudi če med molitvijo ne čutim nič posebnega.
Misel, ki vas navdihuje v vsakdanu?
"Bodi ponižen, ljubi in odpuščaj." To je moto naše družine, ki sva ga s Thibaultom izbrala po poroki. Nanaša se na vrednote, ki se nama zdijo pomembne in jih želiva deliti z otroki. Ta kratek stavek je del našega večernega molitvenega obreda z otroki. To so tri zapovedi, ki vodijo k sreči.
Prispevek je nastal po izvirniku francoske različice rubrike Ženska ženski, objavljenem na francoski Aleteii.
