“Duhovništvo se mi zdi nekaj nepopisnega in hkrati odgovornost do ljudi, za katere bom duhovnik”

Blaž Zorko iz župnije Ljubljana Koseze je odraščal v šestčlanski družini in je najstarejši od štirih otrok. Vsa družina je dejavno vključena v domačo župnijo, predvsem mama opravlja več vlog, saj je katehistinja, sodeluje v ŽPS, pri Karitas in kjer je treba priskočiti na pomoč.

Najmlajši letošnji novomašnik meni, da prav sodelovanje in povezanost z župnijo igrata pomembno vlogo pri prepoznavanju duhovniškega poklica. Sam je že kot otrok začel ministrirati in postal del skupine mladih, ki so se zbirali v župnišču, je o svoji začetni poti vere povedal za novomašno številko Družine.

Ministriranje mu je veliko pomenilo, zato je to poslanstvo opravljal z veseljem. Izpostavlja, da so imeli pri njem pomembno vlogo tudi ministrantski kvizi, ki so v njem prebujali željo po nečem več.

Pravi, da je bil doma deležen zmerne katoliške vzgoje. "Ob nedeljah smo šli k maši, vsak dan smo imeli skupno molitev, peli smo v zboru. Ves čas smo bili spodbujeni k sodelovanju v župniji," se spominja.

Hvaležen je za popotnico, ki jo je dobil v družini. "Dali so mi veselje do življenja in to, kako pomembno je imeti dobre medsebojne odnose. Da je vera pomembna v življenju. Da je treba biti samozavesten, odločen in vedeti, kaj hočeš v življenju. Čutim, da mi stojijo ob strani."

O duhovništvu je začel razmišljati že v osnovni šoli, to pa se je nadaljevalo tudi na Škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu, ko se je tudi dokončno odločil.

"Doma so slutili, da razmišljam v tej smeri, in me tudi podprli, čeprav o tem nisem kaj dosti govoril. Odločitev so tudi z veseljem sprejeli. Škofijska gimnazija je bila lepo, zdravo okolje in spodbuda na tej poti. Sploh kakšne duhovne obnove in izleti."

V pogovoru za Družino je Blaž Zorko izpostavil zgled dveh duhovnikov, domačega župnika Igorja Dolinška, ki ga je krstil, na isti župniji pa je dočakal tudi Blaževo današnje mašniško posvečenje.  

"Nikoli ni kaj posebej spraševal, imeli pa smo zgled gostoljubnosti, domačnosti in sprejetosti v župnišču." Izpostavlja še Jožeta Bertonclja, ki ga je poučeval verouk v predšolskem obdobju in v prvem razredu.

Blaž pravi, da je njegova odločitev za duhovniški poklic rasla organsko in niti ni razmišljal o čem drugem. Za svojo pravo odločitev je veliko molil. Včasih je pomislil, da je bila pot do duhovništva preveč gladka, a je v tretjem letniku študija prišel do gotovosti in mirnosti, da je ta pot prava. Vsake duhovne vaje so ga še dodatno utrdile v odločitvi.

"Duhovništvo se mi zdi nekaj nepopisnega in hkrati odgovornost do ljudi, za katere bom duhovnik," pravi o svoji duhovniški službi. Kot pripoveduje, se rad zateka k Mariji, se ji priporoča in jo časti.

Za novomašno geslo si je Blaž, ki je kot diakon pastoralno deloval v Moravčah, izbral besede iz Druge evharistične molitve: Stati pred teboj in ti služiti. "Nagovorila me je misel, da je duhovnik nekdo, ki v molitvi stoji pred Bogom v svojem življenju. Prinaša ljudi pred Boga. Posluša in se napaja pri oltarju, da lahko potem oznanja. Brez molitve človek postane suha zemlja. Ta citat me je nagovoril, ko sem bral članek papeža Benedikta XVI. Za magistrsko nalogo sem imel Ciprijana in evharistično molitev. V tem času pa je umrl tudi papež Benedikt XVI. in odločitev za to geslo je bila sprejeta."

Sam liturgijo vidi kot "enega najbolj močnih živih stikov z Bogom. Je vstopanje v skrivnost odrešenja. Prejemanje moči za življenje. Večnostna dimenzija, ki stopa v naše življenje in ga dela polnejšega in okrepljenega. Je hrana za vero."