“Po prihodu iz Afrike poskušam na življenje gledati veliko bolj preprosto”

Rebeka Strehar je študentka magistrskega programa Zdravstvena nega. Kot študentka dela na oddelku intenzivne terapije.

Svojega znanja na področju medicine ni unovčila le pri delu na bolnišničnih oddelkih v Sloveniji, ampak tudi v Afriki. V Afriko, natančneje v Etiopijo, se je prvič odpravila leta 2018 in tam en mesec poučevala v šoli in animirala otroke na oratoriju.

Leta 2022 se je odpravila v Kenijo, kjer je en mesec delala v bolnišnici kot medicinska sestra, januarja 2024 pa se odpravlja na trimesečno humanitarno-medicinsko odpravo v Ugando.

Poleg tega je skavtska voditeljica in soustvarjalka Uskovniških tednov. V prostem času se rada potepa, kadar pa je doma, rada poseže po knjigah ali si ogleda kak dober film.

Kaj je bil razlog, da ste se leta 2018 prvič odpravili v Afriko?
Prvič sem za to izvedela na Gimnaziji Želimlje. Po uvodni predstavitvi sem si mislila, da to niti slučajno ni zame. Potem pa me je prijateljica uspela prepričati. Največji faktor je bil to, da sem imela veliko časa, saj je bilo to po končani maturi, seveda pa človeka ne pustijo ravnodušnega tudi zgodbe prostovoljcev preteklih let.

Lansko leto pa ni bilo več nobene dileme, morala sem se le odločiti glede lokacije. Z dekleti smo iskale lokacijo, kjer je bila epidemija pod kontrolo in kjer je bila potreba po zdravstvenem kadru. Ko sem letos dobila vabilo za odpravo v Ugando, sem bila tudi takoj za akcijo.

Kaj je bilo tisto, da ste po prvi izkušnji rekli, da sploh ni dileme, da greste še kam?
Tam je tako preprosto življenje. Ko sem bila v Etiopiji, sem čakala rezultate mature in nismo imeli interneta, vsak dan so mi rekli: "Jutri bo." In potem naslednji dan spet: "Jutri bo." In to je trajalo cel teden. 😊

V Etiopiji sem dopoldne nižje razrede v šoli učila umetnost, popoldne sem bila animatorka na oratoriju, zvečer pa sem hodila pomagat k Misijonarkam ljubezni v bolnišnico kot prostovoljka. Tisti zadnji, večerni del mi je bil najbolj všeč, tam sem se najbolj našla, takrat sem vedela, da želim na naslednjih odpravah početi več tega, saj lahko na ta način več naredim in lažje pomagam.

Kako je videti delo medicinske sestre v Afriki na območjih, kjer ste bili? Je veliko razlik, je morda več improvizacije ali se motim?
Vse je drugače. Prideš tja in se prilagodiš njihovemu načinu dela, kar je prav. Način dela je gotovo drugačen, ampak so odprti za spremembe. Zjutraj smo velikokrat predstavljale, kako delamo v Sloveniji, zanimalo jih je, kakšen je naš sistem.

Tudi bolezni so povsem drugačne. Zame je bil to velik šok, ko sem ugotovila, s kakšnimi težavami pridejo ljudje do zdravnika. V Etiopiji sem oskrbovala rano na nogi nekega fantka, ki je nastala, ker ni imel obutve. Ta fantek ni imel čevljev in njegova rana je bila čedalje slabša. Karkoli sem naredila, ni pomagalo. Res me je zadelo, da ima nekdo tako veliko težavo, razlog pa je preprosta revščina.

Ko vidim, kaj imamo v Sloveniji, sem res hvaležna. V Ljubljani delam na oddelku za intenzivno terapijo, zato sem šla na tak oddelek pogledat tudi v Keniji. Ko sem prišla tja, sem bila sicer navdušena, da imajo veliko stvari na nivoju. Seveda pa si želijo še veliko več, a si tega ne morejo privoščiti. Videla sem celo to, da niso imeli rjuh, kar me je res prizadelo, eden od pacientov je ležal kar na neke vrste mreži.

Veliko je improvizacije, vendar pa to ne pomeni, da delo ni opravljeno strokovno. Potrudijo se za vsakega bolnika, tudi če morda nimajo na voljo vseh potrebnih materialov.

Kaj vam je predstavljalo največji izziv glede življenja in dela v Afriki?
Bili so izjemno gostoljubni, tako lepo so nas sprejeli. To je omililo kulturni šok. Lani smo bile v Keniji pri duhovniku Imu, ki je študiral v Evropi, nekajkrat je tudi obiskal Slovenijo, tako da je imel občutek za nas.

Najbolj me je zdelala vročina, to je čisto nekaj drugega, vendar se tudi tega navadiš. Po 14 dneh nas je zjutraj že zeblo, na začetku pa se nam je vročina zdela res grozna.

Hitro smo opazili, da si za vse vzamejo veliko časa. Pri nas ves čas hitimo, tam pa si vzamejo čas, da se skupaj usedejo, pogovarjajo, pojedo kosilo. Presenetilo me je vzdušje v polnih čakalnicah v bolnišnici. V Sloveniji bi bili ljudje živčni, tam pa sploh ne, vsi so umirjeni in čakajo, da pridejo na vrsto, vse je veliko bolj preprosto.

Tudi hrana je bila zelo zanimiva, čisto drugačna. Jedli smo z rokami. Ne veš čisto, kaj imaš na krožniku, vendar želiš iz spoštovanja do ljudi, ki so hrano pripravili, vse pojesti. Malo se je bilo treba navaditi in drugačnost le toplo objeti. 😊

Ko sem prvič prišla v bolnišnico, so mi predstavili najbolj pogoste bolezni, povedali so mi za neko bolezen, za katero sem prvič slišala. Bili so povsem začudeni, da je pri nas ni, potem pa smo ugotovili, da gre za prebavno bolezen, ki jo imajo pri nas živali. Ali pa ta situacija: neko jutro je prišel gospod, ki mu je nekdo odgriznil uhelj! Sploh nisem vedela, kaj naj naredim, njim pa je bilo to precej vsakdanje.

Kaj pa vas je na odpravah najbolj presenetilo v smislu, da ste pričakovali večji "kulturni šok", ki ga potem ni bilo?
Oni ne marajo naših stereotipov, predvsem pa tega, da se do njih obnašamo pokroviteljsko. Zdi se mi, da jim hočemo zelo pomagati, oni pa bi včasih radi samo to, da bi mi živeli v zavedanju, kako živijo, ker imajo svojo kulturo, ki jo imajo zelo radi in je ne želijo spreminjati.

Velikokrat zbiramo denar zanje, kar jim veliko pomeni, mi je pa neki gospod nekoč dejal, da jim ogromno pomeni tudi to, da vedo, da so slišani. To me je zelo presenetilo.

V Etiopiji sem bila veliko z mladimi, ki so mi pripovedovali, da ne marajo, da si Evropejci mislimo, da so ubogi ali da so zelo drugačni. Tudi me nismo šle tja s tem namenom. Nekateri pa to tako razumejo, tudi mediji velikokrat pišejo na ta način, kar jim lahko vzbudi občutek manjvrednosti, ki se ga je zelo težko znebiti.

Kako ste jim dali vedeti, da vam lahko zaupajo in da o njih ne mislite na tak način?
Tako, da smo sprejele njihov način vsega, kar počnejo, plesa, molitve, prehranjevanja. Dejstvo je, da smo me prišle k njim in ne obratno, zato glede tega ni bilo dileme.

Vas je kaj še posebej ganilo, je kaj, kar boste težko pozabili?
Iz Etiopije mi ostaja v spominu tisti deček z rano na nogi. Zelo me je ganilo tudi, koliko jim pomeni botrstvo, za katerega se zavzema misijonar Jože Andolšek. To jim popolnoma spremeni življenje. Spoznala sem ljudi, ki so imeli botra in so si uspeli urediti življenje. Na podlagi te izkušnje sem tudi sama postala botra neki deklici.

V Keniji mi je bilo izjemno všeč, ko smo se udeležile poroke, ki je bila v tistem mestu prva po več letih. To jim je ogromno pomenilo, bil je velik dogodek, cel teden so se pripravljali. Res smo lahko videle, kako celotna skupnost deluje kot eno.

Vsi so se dobivali, peli, imeli sestanke, tudi nas so oblekli v svoja tradicionalna oblačila. Poroka je trajala šest ur, na koncu je bilo že kar naporno, vendar je bilo res nekaj posebnega. Zelo lepo so nas sprejeli in nam dali občutek, da smo del njih.

Tudi maše so bile čisto drugačne, zelo živahne, veliko je bilo plesa in drugega dogajanja, ovce so nosili pred oltar.

Mi je bilo pa po vrnitvi zelo težko spremljati začetek vojne v Etiopiji. Ko smo bile tam, je še ni bilo oziroma je bila le na meji s Sudanom. Težko je pomisliti, da sem bila tam z ljudmi, ki so sedaj v vojni. Težko mi je bilo tudi zato, ker sem se nameravala vrniti v Etiopijo, a sem se zaradi vojne odločila za Kenijo. Država ti priraste k srcu.

Je bilo težje iditi tja ali se vrniti domov?
Težje se je bilo vrniti. Odhoda v Afriko sem se zelo veselila, nazaj grede pa sem si želela, da bi lahko še ostala. V Etiopiji je bil takrat velik primanjkljaj vode, poleg tega sem se okužila z malarijo, vendar me to ni ustavilo, jaz bi kar še ostala. Ravno zato sem tako vesela, da se zdaj pripravljamo na trimesečno odpravo.

Na kaj v Sloveniji zdaj gledate drugače?
Ko sem se vrnila domov, sem bila čisto navdušena nad Ljubljano, res se mi je zdela najlepše mesto na svetu. 😊 Tudi na izobilje vode sem začela gledati čisto drugače, z veliko več hvaležnosti. Predvsem poskušam na življenje gledati veliko bolj preprosto.

Zakaj radi opravljate poklic medicinske sestre?
Najlepše je, ko vidiš, da gre bolniku na bolje. Najlepši trenutki so, ko se vsi zberemo okrog postelje bolnika, ki se mu stanje vidno izboljša.

Obstaja med skavtstvom in delom medicinske sestre ter bivanjem na odpravah kaka povezava?
Ne predstavljam si, da ne bi bila skavtinja! Skavtstvo je povezava med naravo, družbo, vero, dogodivščinami, vse se tako lepo povezuje. Vesela sem, da mi moj poklic pride prav na skavtskih taborih.

Kar zadeva odprave, verjetno ne bi preživela, če ne bi imela skavtskega duha. 😊 Pranje oblačil v mlakužah, tuširanje, ko dežuje, to, da greš nekam z malim nahrbtničkom … Vse to je bilo veliko lažje, ker sem podobne stvari že izkusila pri skavtih. Vse se povezuje, "Norost, ki deluje". 😊