Javier, Maria in Ana Moro so brat in sestri po krvi in poslanstvu. Odločili so se, da se na poseben način posvetijo Bogu.
Najstarejši, 31-letni Javier, je prvi nakazal željo po posvečenem življenju. Da želi svoje življenje posvetiti Bogu, je začel naznanjati že zgodaj. "Že zgodaj v mladosti je prepoznal klic v posvečeno življenje. Je zelo poseben človek, Božja duša," pravi najmlajša sestra Ana.
Javier je prepoznal klic med 13. in 14. letom, potem ko je začel voditi molitveno skupino v župniji. Zgledoval se je po nekem mladem bogoslovcu. "Že od nekdaj me je gnala popolnoma naravna želja, da se ukvarjam z vsem, kar zadeva življenje Cerkve. A odločilen je bil bogoslovec, njegovo življenje je name naredilo močan vtis, prepoznal sem, da tudi mene Bog kliče v takšno življenje," pričuje Javier.
Ana in Maria, 30-letni dvojčici, pa nista takoj prepoznali poklicanosti v posvečeno življenje. Obe sta se začeli profesionalno ukvarjati s tenisom.
Ana je nato jasno zaznala Božji klic: "Spoznala sem, da imava z Jezusom enake želje. To me je zelo osrečilo. Leta 2008 sem kot postulantka vstopila v skupnost Apostolov Jezusovega in Marijinega srca."
Maria je prepoznala svojo poklicanost v velikem tednu. "Gospod mi je izkazal globoko ljubezen in nisem se mogla upreti," priznava Maria. Po petih letih je vstopila v kongregacijo Marijinih služabnic.
Ohranjajo vez
Sorojenci ohranjajo svojo posebno vez. Odraščali so v ljubečem družinskem okolju, ki je bilo, kot sami pravijo, odločilno za prebujenje njihove poklicanosti. Pri nadaljnjem razločevanju so jim bili v pomoč duhovni spremljevalci.
"Vedno smo si bili blizu, ko pa smo razločevali o poklicanosti, smo bili zelo pozorni na to, da nismo vplivali drug na drugega, čeprav se temu nismo mogli v celoti izogniti. Mislim, da sem s svojo odločitvijo sestrama odprl vrata," pojasnjuje Javier.
"Poklicanost je stvar med Bogom in dušo," pravi Ana, ki z veseljem priznava, da je bratov klic v posvečeno življenje olajšal njeno in sestrino odločitev. "Prepričana sem, da je bil vsak naš 'da' ključen za 'da' drugega. Gospod je res obilen v svoji velikodušnosti."
Trenutki slovesa, ko je vsak odhajal v svojo skupnost, niso minili brez bolečine. Pa vendar, zagotavlja Javier, "kljub temu, da smo fizično oddaljeni drug od drugega, nas poklicanost globoko povezuje: med nami ni samo telesna vez, temveč si delimo življenjsko poklicanost. To je Božja milost."
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Lucija Rifel.
