separateurCreated with Sketch.

“Otrokom sva postavila tudi meje, središče našega življenja pa so bile krščanske vrednote”

druzina Zorko
whatsappfacebooktwitter-xemailnative
Jana Podjavoršek - objavljeno 16/07/23
whatsappfacebooktwitter-xemailnative
Na obisku pri družini novomašnika Blaža Zorka v Kosezah

Mama Bernarda, po rodu Tolminka, je srečala Tomaža Zorka iz Ljubljane na romanju po poteh apostola Pavla v Grčiji leta 1997. "To je bila ljubezen na prvi pogled," sta tako rekoč enoglasno povedala ob spominjanju na začetke njune poti. Jasno je bilo, da sta za skupaj, zato nista dolgo odlašala in sta se že naslednje leto poročila.

Štirje otroci, kot štiriperesna deteljica, so v dom prinesli radost življenja, pa tudi izzive pri vzgoji. Zajemali so pri Izviru in danes jih je lepo opazovati, kako so kot eno, pa čeprav tako različni. Obiskali smo jih v dneh, ko so se pripravljali na Blaževo novo mašo. Bernarda nam je za dobrodošlico pripravila slasten kolač in pogovor je stekel, kot bi bili že stari znanci …

druzina Zorko

Kaj vaju je pritegnilo drug pri drugem?
Tomaž: Na romanje sva prišla vsak s svojo skupino. Prišel sem s stricem duhovnikom, ki potem ni mogel z nami, Bernarda pa s prijateljicami.

Bernarda: Leto prej smo ob zaključku Katehetsko pastoralne šole (KPŠ) romali v Sveto deželo, prijateljica pa takrat ni mogla zraven, zato sem na njeno željo romala še enkrat.

Tomaž: Bila je mlada in luštna. In tako pobožna je bila pri maši.

Bernarda: Ko smo s prijateljicami ugotovile, da ni duhovnik, smo se začeli družiti in kmalu se je zaiskrilo. Potem sva se srečevala enkrat tedensko in spoznavala drug drugega.

Tomaž: Izmenjaje sva se dobivala. En teden sem šel v Tolmin, naslednji teden pa je ona prišla v Ljubljano. To je bil še čas brez mobitelov in družbenih omrežij.

Bernarda: Imela sva določeno uro v dnevu, ko sva drug za drugega molila. Nisva dolgo odlagala s poroko. Že naslednje leto sva se poročila.

Se je bilo težko navaditi na novo okolje?
Bernarda: V Ljubljani sem se hitro vključila, nikoli nisem pogrešala domačega okolja, pa tudi domotožja nisem imela. Sem slaščičarka, odkar sem v Ljubljani, nisem več delala. Otroci so prihajali drug za drugim in sem po Blaževem rojstvu leta 1998 ostala doma. Po tej porodniški nisem šla več v službo, vmes sem imela še spontani splav, potem pa se je Veronika rodila leta 2001, dve leti pozneje Andrej in leta 2004 še Katarina.

Kot katehistinja pa sem se dala župniji na razpolago, sodelujem tudi pri Karitas, čiščenju župnijske cerkve, v ŽPS in pri živem rožnem vencu.

Pogled v družinsko zakulisje:

Kako se spominjata Blaževega rojstva in kaj vaju je prevevalo, ko sta otroka imela v naročju?
Bernarda: Bil je zelo težek porod.

Tomaž: Pa še specializant je bil zraven, ki se ni povsem znašel.

Bernarda: Mož je napovedoval popadke, ko je gledal napravo, ki je prej zaznala popadek kot jaz. Prosila sem ga, da neha gledati in me raje masira.


Zgodba novomašnika Blaža

Kdo sta poleg Blaža Zorka še letošnja novomašnika?


Tomaž: Predstojnik je bil dežuren in so ga zbudili. Najprej je osorno pogledal in okregal specializanta, zakaj je toliko časa čakal, potem se je kmalu rodil Blaž. Prevzelo me je nepopisno veselje, navdušenje … Ko sem ga vzel v roke, sva skupaj z ženo jokala ob tem čudežu življenja.

Bernarda: Kot pri Blažu sem pri vseh otrocih rekla: "To je v bistvu čudež, Božji poseg."

Kako pa se je vajin način življenja spremenil z rojstvom prvorojenca?
Bernarda: Ostala sem doma in skrbela zanj tudi po izteku porodniške. Otrok je tako majhen in nebogljen. Prepoznala sem, da je največja dota, ki mu je lahko dam za življenje, da sem ob njem, in potem enako ob naslednjih otrocih. Ko so bili vsi štirje, je bilo kar naporno in sem komaj čakala, da je prišel mož domov, potem pa je bil vedno utrujen …

Tomaž: To je bilo nekaj naravnega. Življenje pač prinaša priložnosti in izzive, situacije, s katerimi se je treba soočiti in iti naprej. Meni se ni svet obrnil na glavo.

Bernarda: Veliko sem bila v navezi s tremi sestrami, vsak dan z eno, dve sta že imeli otroka, ali pa kar z mamo. V veliko oporo mi je bila sestra, ki je imela otroke pred mano, pa tudi Tomaževa mama ni daleč stran in je velikokrat priskočila na pomoč. Tudi verouka ne bi mogla poučevati, če ne bi ona takrat prišla pazit otroke.

Kaj se vama je zdelo pomembno posredovati otrokom z vzgojo?
Bernarda: Pri vzgoji sva bila enotna. Otrokom sva postavila tudi meje, središče našega življenja pa so bile krščanske vrednote. To je bilo na prvem mestu, potem ostale dejavnosti. Ko so bili že večji, sva jih usmerjala: "Lahko boš hodil na to in to dejavnost, na prvem mestu pa je verouk, drugo pa prilagodi." Tako smo Blažu rekli, da lahko hodi v glasbeno šolo, naj pa si sam uredi drugo uro, da se ne bo prekrivala z veroukom, in je uredil.

Tomaž: Meni se zdijo te stvari dosti intuitivne. Pomembno se mi zdi, da sva midva skupaj in da smo se za to trudili. Pride obdobje, ko opustiš veliko druženj s prijatelji, hobije … Te stvari počakajo, da družina lahko funkcionira, da se podpiramo in pogovarjamo. Še danes se vsak večer vsaj za pol ure zberemo za pogovor in družinsko molitev. Zaznamovale so nas postne in adventne akcije.

Bernarda: Pri vzgoji mi je pomagalo katehetsko delo. Vse sem uporabila za vzgojo otrok, kot sem se učila na KPŠ. Od mladosti sem hodila na duhovne vaje in sem želela, da tudi oni to izkusijo, čeprav niso bili vedno tako navdušeni.

In kaj otrokom ostaja od vzgoje, ki ste je bili deležni?
Katarina: Zdi se mi dobro, da nas nista razvadila, ampak nam pokazala, da se je treba potruditi. In če kaj potrebujemo, ni nujno, da bomo takoj dobili. Če si nekaj res želim, si bom morala sama prislužiti, da bom imela.

Veronika: Najbolj pomembno se mi zdi, da sta nas dosti zgodaj naučila nekaj samostojnosti, da znamo poskrbeti zase in nismo razvajeni. Naučila sta nas tudi skromnosti, da znamo živeti tudi z malo.

Blaž: Skupno preživljanje počitnic, povezanost doma … Veliko mi je pomenilo, da je bila mami doma. Ko sem prišel domov, smo bili skupaj na kosilu tisti, ki smo bili doma, ostaja pa tudi skupna molitev.

Andrej: Meni se zdi, da sta nas dobro vzgojila. Vedno sta bila odprtih rok in sta sprejela situacije take, kot so bile tisti trenutek. Kadarkoli je kdo potreboval pomoč, smo si pomagali, na nek način tudi podpirali drug drugega, si vzeli čas za skupno molitev, pogovore, tudi kakšen sprehod v naravo.

Kako je bilo na Blaževi novi maši:

Vas je bilo kaj strah za Blaža (sedaj že novomašnika, op. ur.), ko je bilo toliko govora o zlorabah v Cerkvi?
Bernarda: Želim si, da bo do konca zvest Kristusu. V mladosti sem se zaljubila v Kristusa in sem tudi Blažu rekla: Upam, da si se zaljubil v Kristusa, ker iz tega izhajaš in lahko črpaš za naprej, da zaljubljenost preraste v ljubezen, ki drži. V mladosti sem tudi jaz razmišljala o Bogu posvečenem življenju in je bila ena od možnosti.

Tomaž: Za Blaža me ne skrbi. Mislim, da je dovolj moder in trden, da bo ostal na pravi poti, mi pa ga bomo še naprej podpirali z molitvijo.

Celoten pogovor je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.

E-novice

Prejmi Aleteia v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e−novice.

Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
See More
E-novice

Prejmi Aleteia v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e−novice.