16 zanimivih lesenih cerkva, ki so se znašle na Unescovem seznamu svetovne dediščine

Jug Čila slovi po čudoviti pokrajini. Sredi narave, natančneje na otočju Chiloé, pa je bilo postavljenih 16 lesenih cerkva, ki jih je Unesco aprila 2000 zaradi njihove edinstvene arhitekture razglasil za svetovno dediščino.

Jezuiti so bili prvi redovniki, ki so v 17. stoletju prišli na te otoke, da bi evangelizirali tamkajšnje prebivalstvo, in ustvarili sistem, ki so ga poimenovali "krožni misijon". Ta je vključeval pešpot po različnih območjih in postavljanje kapelic, ki so se oblikovno zgledovale po Evropi, gradili pa so jih domačini z uporabo krajevnih materialov in gradbenih tehnik, ki so jih poznali, in so bile pravzaprav enake tistim, ki so jih uporabljali za izdelavo svojih čolnov.

Čeprav so bili jezuiti leta 1767 izgnani, so frančiškani več kot tri stoletja večinoma ohranili arhitekturni slog (pravokotna stavba, dvokapna ali trikapna streha, pročelje s številnimi oboki, zvonik itd.). Ta slog se je v zgodovino zapisal kot chilotska šola lesene sakralne arhitekture (kot boste videli, so si številne stavbe zelo podobne).

Po celotnem območju otočja Chiloé je bilo zgrajenih več kot 100 cerkva tega tipa. Zaradi časa, vremenskih razmer in vrste gradnje žal številne med njimi niso preživele. Ker je obstajala resna nevarnost, da bodo vse izginile in da bo vse to zgodovinsko izročilo (tako versko kot arhitekturno) izgubljeno, so jih razglasili za nacionalni spomenik, da bi jih ohranili.

Posledično je Kulturna fundacija prijateljev cerkva na otočju Chiloé predlagala, naj Unesco 16 preostalih cerkva uvrsti na seznam svetovne dediščine. Leta 2000 je ta naziv dobilo 14 svetišč, leto pozneje pa sta bili na seznam vključeni še zadnji dve (cerkvi v Chelínu in Caguachu).

To cerkev so okoli leta 1730 zgradili jezuiti in je najstarejša cerkev, ki še stoji na otočju. Njena posebnost je, da za njeno postavitev sprva niso potrebovali žebljev, saj so uporabili lesene kline, pozneje pa so uporabili žeblje iz kovanega železa, ki so jih vzeli z ostankov brodoloma angleške fregate.

Po raziskavah čilskih in argentinskih znanstvenikov je podoba zavetnice cerkve, Marije iz Loreta, ista podoba Device Marije, ki jo je nekaj let prej perujski kraljevi namestnik podaril duhovniku Nicolásu Mascardiju, ta pa jo je pozneje prenesel v misijon Nahuel Huapi.

Ta cerkev je največja med vsemi in je bila zgrajena iz treh vrst lesa – ciprese, cimeta in leske – okoli leta 1880. Njena zavetnica je Milostna Mati Božja, ki je po Jezusu Nazarečanu v Caguachu osrednji verski praznik na otočju. Leta 1906 so jo morali delno obnoviti, dodali pa so ji še nekaj sprememb in podpor, predvsem po potresu leta 1960.

Čeprav je bila tako kot vse druge obnovljena, je ena izmed najbolje ohranjenih. Velja tudi za izjemo znotraj chilotske šole lesene sakralne arhitekture, saj ima tri stolpe namesto enega. Zakaj ta novost? Pravijo, da morda zaradi njene lege, saj "Tenaún" v jeziku Huilliche pomeni "tri gore". Za njeno gradnjo je bil uporabljen predvsem les ciprese, podokarpa, cimeta in leske. Njena zavetnica je Marija Zavetnica, katere praznik praznujemo 30. januarja.

Španci so kraj, kjer stoji ta katoliška cerkev, nekdaj imenovali "konec krščanstva", saj se tam Veliki otok Chiloé močno zoži. Jezuiti so ta kraj izbrali sredi 18. stoletja, da bi tu ustanovili postojanko za svoj misijon, ki bi pokrival okoliška območja in najjužnejše predele otočja. Znan je tudi po cerkvi sv. Karla Boromejskega, zavetnika mesta, katerega god obhajamo 4. novembra.

Nahaja se v mestu Castro (nekdaj Santiago de Castro) in je znana tudi kot cerkev apostola Jakoba v čast prvi cerkvi, zgrajeni v mestu, namenjeni evangelizaciji staroselskih prebivalcev otočja Chiloé, ki je pogorela in so jo večkrat obnovili. Tudi ta cerkev nima značilnih lastnosti čilotskih cerkva, saj jo je zasnoval italijanski arhitekt Eduardo Provasoli, čeprav so gradnjo opravili tesarji z otoka. Njeno pročelje je običajno pobarvano s svetlimi barvami, da izstopa med drugimi stavbami v mestu.

Gradnja te cerkve se je začela leta 1908 in končala leta 1920 pod vodstvom tesarja Francisca Oyarza de Curahue. Zanimiva anekdota pravi, da so les pripeljali iz drugega mesta na otoku, in ko je prišlo do zapletov pri prevozu, so se prebivalci Rilána ponudili, da ga prepeljejo na splavih. Zavetnica cerkve je Lurška Mati Božja.

Gradili so jo približno 10 let, še vedno pa je ohranjen velik del njenih podob, zakristije in notranje poslikane marmornate teksture. Prevladujoča materiala v tej neoromanski stavbi sta macesnovina in les cipres. Njena osrednja praznika sta mali šmaren, 8. septembra, in sveti nadangel Mihael, 29. septembra.

Znana je tudi kot cerkev Jezusa Nazarečana, njenega zavetnika, katerega praznik obhajamo 30. avgusta. Najpogosteje uporabljene vrste lesa so cipresa, čilska bukev in macesen. V notranjosti izstopa modri obokani strop z drobnimi rumenimi zvezdami, prav tako pa tudi cvetje, naslikano v stranskih ladjah.

Ta cerkev stoji v kraju Puqueldón in je bila zgrajena okoli leta 1880 iz lesa cipres, čilske bukve in macesna. Na vhodu je naslikana ura, ki kaže 15.00; nekateri pravijo, da se nanaša na čas Jezusove smrti, drugi pa, da je povezana s časom potresa leta 1960, ki je poškodoval velik del prvotne strukture. Svetišče je posvečeno prazniku darovanja Device Marije.

Ta kapela, katere zavetnica je Lurška Mati Božja, je bila zgrajena v središču mesta, blizu plaže, v začetku 19. stoletja. Zaradi lege je bila zgrajena na kamnitem temelju, da bi jo zaščitili pred talno vlago. Zaradi pomanjkanja kovin na otokih Lemuy in Chiloé je bilo za sestavljanje kosov uporabljenih več lesenih klinov kot žebljev. Posebnost svetišča je, da je v notranjosti več maket ladij: te so darovali mornarji, ki so se po Marijini priprošnji živi vrnili s plovbe.

Ime "Vilupulli" pomeni "kačji hrib". Cerkev je zgrajena na hribu z neposrednim razgledom na preliv Yal. Njen zavetnik je sv. Anton Padovanski, katerega god obhajamo 13. junija.

Zavetnik te cerkve je prav tako sv. Anton. Ker pa velja, da je bila zgrajena konec 18. stoletja, zagotovo ni bila del jezuitskega, temveč frančiškanskega misijona. Sedanja stavba izvira iz 19. stoletja. Je ena najtežje dostopnih cerkva v arhipelagu Chiloé in ni blizu morja.

Cerkev sv. Janeza Krstnika v Dalcahueju je bila zgrajena okoli leta 1887 na prvem pokopališču v mestu. Leta 1960 je bila močno poškodovana v potresu, vendar je kljub temu ena najbolje ohranjenih.

Imenuje se tudi cerkev Žalostne Matere Božje, stoji pa na glavnem mestnem trgu in ima čudovit razgled. Izstopata njeno preddverje z devetimi loki in polikromirana podoba križanega Jezusa, ki stoji pred vhodom v svetišče.

Posebnost te cerkve je, da je opaziti rahel vpliv neoklasicističnega sloga, tako na zunanjosti kot v notranjosti s poslikanimi teksturami, ki posnemajo marmor. Njena zavetnica je Rožnovenska Mati Božja.

Prva stavba je bila zgrajena leta 1778, vendar jo je leta 1919 uničil požar, zato so jo domačini sami obnovili (prav tako iz lesa) in jo dokončali leta 1925. Njen zavetnik je Jezus Nazarečan, katerega praznik – najpomembnejši na otočju Chiloé – obhajamo 30. avgusta.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.