Kot očeta, ki poskuša vzgajati otroke v tem zmedenem sodobnem svetu, me vedno bega nekaj nejasnosti glede prave vloge v mojem odnosu do žene in otrok. Nagibam se k temu, da očetovstvo udejanjam kot glava družine, medtem ko ženi omogočam enakopravno sodelovanje pri naših skupnih odločitvah.
Po svojih najboljših močeh želim zaščititi svojo ženo in otroke, obenem pa se zavedam, da je žena povsem sposobna zaščititi sama sebe. Poleg tega čutim odgovornost, da finančno poskrbim za svojo družino, ob tem pa se zavedam, da je moja žena nadarjena in organizirana ter da zlahka poskrbi zase.
Za očeta, še posebej katoliškega, obstaja napetost: kaj pomeni prevzeti očetovske odgovornosti in vodenje družine, ne da bi zatiral ali si podredil ženo in otroke? Kaj pomeni, da jih preprosto ljubiš?
Odgovornosti varuha
Pred kratkim sem prebral zanimiv esej Juliana Kwasniewskega o odgovornosti moških kot varuhov. Kwasniewski ugotavlja, da je očetova poklicanost varovati svojo družino pred sovražnim svetom in skrbeti za njeno varnost. Oče stoji med svetom in svojo družino. Zamisel očeta kot varuha je zanimiva: nekatere ogorčene ženske in otroci bi jo zlahka zavrnili, češ da ne potrebujejo moškega, ki bi pazil nanje. Vendar menim, da je v mislih Kwasniewskega nekaj več, kar je vredno raziskati.
Esej me je spodbudil k premišljevanju in me usmeril k nekaterim starim zapisom svete Edith Stein. V nagovoru z naslovom Ločeni poklici moškega in ženske po naravi in milosti je poudarila, da imeti poklic pomeni imeti posebno poklicanost. Moški in ženske imajo na najosnovnejši ravni posebne poklice v skladu s svojo notranjo naravo kot moški in ženske. Preprosto rečeno: moški so poklicani k očetovstvu, ženske pa k materinstvu.
Ta poklicanost je lahko telesna ali duhovna, toda ti poklici so za vsak spol različni in jih ni mogoče zamenjati. Če v to verjamemo, je jasna Steinova (in to uči kot izobražena ženska z visoko filozofsko izobrazbo, dejavna v družbenem in intelektualnem življenju), to ne pomeni, da moškega ali žensko ločimo kot nadrejena. Namesto tega pravi, da se poklici dopolnjujejo.
Za vse očete, ki si vsak dan prizadevamo izpolniti svojo poklicanost po svojih najboljših močeh, so to zanimiva vprašanja za premislek: kaj je poklicanost očetovstva, katere so posebne dolžnosti, ki jih imajo očetje, in kaj pomeni, da je oče varuh svoje družine?
Adam, varuh rajskega vrta
Steinova ugotavlja, da Bog v začetnih poglavjih Prve Mojzesove knjige Adama zadolži, naj neguje in ohranja dom, v katerega je bil postavljen. Po svoji naravi je Adam namenjen temu, da skrbi za rajski vrt in vse, kar je v njem. To še posebej velja za njegovo družino; Adam je bil ustvarjen prvi, zato ima odgovornosti do vseh, ki pridejo za njim.
Adam svoje družine ne varuje in ščiti zato, ker bi bil boljši od drugih ali edini, ki je tega sposoben. Bolj gre za to, da varuje svojo družino, ker je očetova družina enakovredna njegovemu telesu. On in njegova žena sta eno telo, otroci pa so sad njune zveze. Njegova družina je njegovo telo.
Želja, da bi svoji družini pomagal doseči njene polne zmogljivosti
Osebno si želim, da bi vsak del mojega fizičnega telesa dosegel svoje polne zmogljivosti. Vadim, da bi okrepil svoje mišice, pljuča in srce. Brijem se in strižem, da sem videti urejen. Jem zdravo hrano, da se bom počutil čilega. Ta dejanja mi dajejo največjo svobodo, da lahko živim svoje življenje.
Enako je z družino. Oče si mora močno želeti, da bi pomagal ženi in otrokom doseči njihove polne zmogljivosti. Zato varuje njihova prizadevanja, jih spodbuja in zanje skrbi.
Svojih majhnih otrok, recimo, ne silim, da bi zaslužili denar za plačevanje najemnine in prehrane. To bi oviralo njihove zmogljivosti, saj bi jim odreklo možnosti za izobraževanje, prijateljstva in svobodo pri razvijanju in raziskovanju njihovih poklicev. Ne, z veseljem jih podpiram, ker si zanje želim najboljše. Dodatna nagrada je, da bodo dozoreli z darovi in talenti, ki bodo v veliki meri nadomestili tista področja, na katerih pri sebi opažam določene pomanjkljivosti. Skupaj smo popolnejši.
Vloga duhovnega varuha
Oče svojo družino prav tako varuje kot svoje telo, ko varuje njeno duhovno življenje. Telo oblikuje duša. Z dušo je združeno. Brez duše je telo brez življenja.
Kot varuh svoje družine sem odgovoren, da jih vodim k maši in omogočim, da jim Cerkev nudi zakramente, jim pokažem, kako naj molijo, in jim pomagam pri razvijanju njihovega notranjega življenja. To v največji meri dosežem z osebnim zgledom. Svoje duhovno očetovstvo in svojo vero jemljem resno. S tem jasno pokažem, kako življenje, ki je pripeljano do polnih zmogljivosti, vključuje duhovno pobožnost in slavi Boga.
Edith Stein ob koncu svojega predavanja povzame vlogo očeta. Pravi, da je očetova poklicanost spoznati in razumeti svet in svoje mesto v njem, hvaležno uživati življenje, ki mu ga je podaril Bog, in po svojih najboljših močeh pomagati pri izpopolnjevanju tega stvarstva. Z drugimi besedami: njegova vloga je pomagati svoji družini, da postane čudovita, da ljubi Boga in da je vsak dan bolj srečna.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.