Ko se boste potepali po slovenski obali, ne prezrite te čudovite pešpoti

Za izhodišče izberemo parkirišče pred trgovino v Ankaranu, od tam pa se podamo čez glavno cesto, nekaj sto metrov nazaj po glavni cesti, skozi Beblerjev park proti morju. Od daleč kmalu opazimo prve usmerjevalne table in lesene podeste.

Lesen mostovž, kakor imenujejo odprto galerijo lesenih podestov, dvignjenih nad tlemi, je nastal z namenom varovanja edinstvenega ekosistema ob morju. Z interpretativnimi tablami obogatena učna pot Sredozemski slani travnik pri Sv. Nikolaju predstavi pomembnost tega okolja.

Varna pešpot, ki je lahko dostopna tudi za invalidske in otroške vozičke, je povezala Ankaran z območjem športnorekreacijskih površin Sv. Katarina. Je zgleden primer odgovornega prostorskega razvoja, ki upošteva zakonitosti narave.

Na slanem travniku, edinem tovrstnem v Sloveniji, rastejo redke in ogrožene rastlinske vrste. Zaradi pomembnosti vegetacije je zaščiten z znakom Natura 2000.

Morsko obrežje je muljasto, vlažno in plitvo, prav zato ima izreden pomen za mnoge ptice in redke ter ogrožene slanoljubne rastline. Na informacijskih tablah preberemo, da je obrežni močvirski ekosistem eden redkih na vzhodni jadranski obali, v katerem poleg drugih rastlinskih vrst uspevata ogroženi vrsti rumenocvetnega obmorskega lana in klasnate tavžentrože.

Tukaj rastejo tudi ločje, obmorska nebina, obmorski oman, cornutijev trpotec in modrikasti pelin. Med sprehodom prek slanega travnika lahko opazimo velikega škurha (največjo vrsto pobrežnikov z dolgim, ukrivljenim kljunom), ki gnezdi v zavetju šašev in trav, ter malega martinca, ki je ogrožena vrsta, manjša od kosa. Življenje ob slani vodi sta prilagodila tudi mala bela čaplja in ptič mali deževnik.

Lansko leto nastala učna pot je dolga približno 600 metrov in se konča s tlakovano potjo. Naprave za fitnes, ki so postavljene na dvignjen plato, da se izognejo poplavljanju morja, na prostem ustvarjajo nekakšno telovadnico.

Gre za šest orodij, namenjenih športnikom in rekreativcem, z veseljem pa bodo po njih plezali tudi otroci. Komur ni do krepitve mišic na teh napravah, si lahko odpočije na klopcah v bližini.

Le streljaj od naprav sprehod nadaljujemo prek pomola proti Luki Koper do školjčišča. Največkrat preberemo, da je to pokopališče školjk, vendar je strokovno primernejši izraz tanatocenoza. Ta označuje kopičenje ostankov fosilnih ali današnjih organizmov, ki jih je delovanje valov in vetrov odložilo na določenem mestu.

Prav Luka Koper je po letu 1990 s poglabljanjem morskega dna povzročila nastanek danes znamenitih sipin. V zaliv so gradbinci pripeljali mulj in blato z morskega dna, morje ga je spralo in razkrilo se je na tisoče in tisoče školjk ter morskih polžev.

Na spletni strani Turistično-informacijskega centra Ankaran je zapisano, da če želimo, da bi školjčišče ostalo na ogled tudi prihodnjim rodovom, si školjke zgolj ogledujmo in fotografirajmo, ne pa tudi nabirajmo in odnašajmo iz zaliva.

Na drugem koncu školjčišča je še pred nedavnim stala tabla z napisom Školjčna sipina dr. Janeza Drnovška (mogoče so jo odstranili z namenom obnovitve). Poimenovali so jo po pokojnem predsedniku RS, ker je podprl okoljevarstvenike, ki so želeli zaščititi morsko obrežje pred gradnjo drugega pomola.

Školjčna sipina, ena redkih v Evropi (poleg te jo najdemo samo še v Španiji), je dolga 170 metrov, v njej pa so strokovnjaki odkrili več kot 230 vrst mehkužcev. Med najlepšimi so školjka srčanka, pokrovača, ladinka in polžje hišice čokati volek, rožiček, bodičasti volek in pelikanovo stopalce.

Ko se nagledamo te čudovite naravne znamenitosti in se naužijemo morskega zraka, se po isti poti vrnemo na naše izhodišče.

Če ostajata volja in moč, si v Ankaranu ob vrnitvi ogledamo še benediktinski samostan sv. Nikolaja.

Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.