Uskovniški tedni so tedni duhovnosti za mlade, ki letos potekajo že osemintridesetič. Vsako leto so tedni obarvani z izbrano tematiko, letos je to zgodba preroka Elije, ki se je prav tako kot današnja mladina soočal s podobnimi težavami, hkrati pa je bil zelo goreč in povezan z Bogom. Geslo letošnjih tednov je Že tli, naj zagori!.
Poleg priložnosti za duhovno poglobitev lahko mladi prisluhnejo gostom, ki jim s svojimi pričevanji obogatijo dni, hkrati imajo veliko priložnosti za druženje in najrazličnejše aktivnosti v naravi, velik poudarek pa je na petkovi adoraciji in možnosti svete spovedi z duhovnim vodstvom.
Udeležence drugega termina sva na Uskovnici obiskali tudi sami, prijazno so naju sprejeli, nama predstavili, kako potekajo njihovi dnevi, ter nama razkazali, prostore, kjer se družijo.
Pogovarjali sva se z udeleženkama Ano in Evo, ki sta prav zaradi Uskovniških tednov postali dobri prijateljici. Spoznali sva tudi Tomaža, ki je tokrat na Uskovnici tretjič in pravi, da teden v naravi in stran od vsakdanjika nanj odlično vpliva. Pridružil se nama je še Martin, "veteran", ki je na Uskovnici že sedmič, od tega tretjič kot animator, ter salezijanec Jure Babnik, ki na Uskovniških tednih skrbi za duhovno vodstvo in organizacijo.
Za vsakega nekaj
"Vsako leto sem lažje prišla sem. Vsakič prideš z neko tesnobo sveta, ki jo imaš v dolini, in ko prideš gor, marsikaj od tega razrešiš. Ob petkih imamo namreč poseben dan – adoracijo in možnost spovedi. Prvi dve leti sem imela močno izkušnjo spovedi. Prej nikoli nismo imeli možnosti spovedi v naravi in tukaj dobiš možnost, da si lahko sproščen, hodiš, si bolj odprt in lažje govoriš."
"Ko sem bila prvič tukaj, sem ugotovila, da mi ta teden da veliko več kot počitnice na morju. Povežeš se z Bogom, spoznaš dobre prijatelje … Je teden, ko na drugačen način moliš, se družiš z enakomislečimi in se lahko o marsičem pogovoriš. Ko enkrat prideš, kar ne moreš, da se ne bi vrnil."
"Na Uskovnici se imamo zmeraj fino – od jutra do večera. Prideš nekam, kjer ni signala, si v naravi, v hribih, kar name zelo dobro vpliva. Všeč mi je pisanje pisem, s katerimi drug drugemu polepšamo jutra, ko si jih razdelimo. Gradimo skupnost in se družimo s prijatelji. V Svetem pismu je večkrat zapisano, da moraš imeti prijatelje, s katerimi lahko skupaj hodiš za Jezusom, in prav to omogočajo tudi Uskovniški tedni. Tu gradimo odnose, ki jih lahko ponesemo v dolino in na ta način pričujemo."
Ana v šali doda, da so se na Uskovniških tednih spoznali tudi njeni starši, njen razlog za udeležbo pa to definitivno ni. "Mož še ni izbran. Z Evo nisva prišli zato. 😊 Moliva pa, da bova znali videti ljudi okrog sebe in bova znali biti dobri ženi, se koncentrirava v to smer, drugo bo pa ob svojem času."
Ana za konec pove: "Za vsakega se nekaj najde, nekaterim morda predavanja ali pričevanja niso tako blizu, se pa zato bolj vživijo na veselih večerih ali ko je treba kaj postoriti okoli hiše. Vsaka duša lahko tu najde svoj prostor pod soncem."
Prostor, kjer se tkejo močna prijateljstva
Ana in Eva sta dobri prijateljici, ki ju je združilo prav udeleževanje programov, ki jih nudijo salezijanci. Ana takole opiše začetek njunega poznanstva:
"Prvič sva se videli prek Zooma na postnih duhovnih vajah med epidemijo. Ko sva se pozneje prijavili na Uskovniške tedne, sva se obe razveselili, saj sva na seznamu prijavljenih, ki smo ga prejeli po e-pošti, zagledali najini imeni."
Eva nadaljuje: "Na Uskovnico sem prišla med prvimi, Ana je v svojem slogu zamujala, in ko je končno prišla do koče, sva se zagledali, objeli in od tistega trenutka naprej sva močno povezani."
"Stari maček" Martin: "Letos sem tukaj že sedmič"
Martin, ki je letos na Uskovnici že sedmič in tretjič kot animator, nama je zaupal, da mu je animatorsko delo tako všeč, da ga ne bi več zamenjal za vlogo udeleženca.
"To vzdušje in nov način dela, ki ga prej kot osnovnošolec nisem bil deležen, nisem imel te možnosti, in celotna skupnost, delo v skupinah, pričevanja so nekaj posebnega. Celoten duh skupine je tisto, kar me vsako leto znova privabi sem."
Zakaj mladi pridejo sem?
V pogovoru s salezijancem Juretom Babnikom sva izvedeli, kaj mlade pritegne, da preživijo teden dni brez tehnologije, v naravi in daleč stran od vsakodnevnega vrveža.
"Celotna izkušnja. Vidi se, da jih je zadnje čase zelo težko prepričati, da bi prišli. Ko pridejo, pa povejo, da je bilo res dobro, in se v večini vrnejo, ker jim je bilo tako všeč. Cenijo tudi naravo. Poleg tega pa smo na majhnem kraju, kar še dodatno spodbuja povezanost med seboj."
