Duhovniki v rešilnem avtomobilu, na motorju in kolesu

Na Krištofovo nedeljo, ko se zahvaljujemo za srečno prevožene kilometre in se priporočamo, da bo tako tudi v prihodnje, smo na Aleteii pokramljali z duhovniki, ki so veliko v prometu. Kdo vozi yamaho, kdo rešilni avtomobil in kdo je nekoč treniral kolesarstvo? Zakaj je bližnje pokopališče zanj odlična novica? Preberite v naših anketi. Srečne in blagoslovljene kilometre vam želimo!

Dolenjec Dejan Pavlin je župnik na Krki in Muljavi. Kot je že večkrat dejal, je po izobrazbi zdravstveni tehnik in je nekoč deloval kot reševalec. V koronskem času je znova odšel na pomoč medicinskemu osebju in še zdaj, ko mu obveznosti dovoljujejo, kdaj sede v rešilni avtomobil.

1. Na leto napravim kakih 35 tisoč kilometrov. V prostem času vozim tudi reševalno vozilo, kilometrov z njim pa sploh ne štejem. Lahko jih napravim tudi 1000 na dan. Večinoma so to nenujne vožnje. Med korono jih je bilo več, zdaj pa naredim kake tri ali štiri na mesec, ko dobim klic in mi čas dopušča.  

Kdaj med odmorom v bolnišnici obiščem kakega farana, če je treba, koga tudi mazilim. Najprej sem duhovnik in župnik, šele nato voznik. A tudi na ta način lahko naredim kaj dobrega. Tudi ko me ni, je vedno nekdo v bližini župnije za nujne stvari.

2. Previden sem, kolikor je le mogoče, spremljam dogajanje na cesti. Uporabljam prostoročno telefoniranje, nimam težkih razprav, ki bi preveč pritegnile mojo pozornost. Nisem počasen, priznam. Gledam pa na to, kje lahko grem hitreje, da je še vedno varno.

3. Poskrbim, da ima avto vse, kar potrebuje. S sabo vozim nahrbtnik s plastenko vode, obleko, odejo – primerno letnemu času. Priprave ne jemljem kot breme, ampak kot zagotovilo za večjo mirnost, da bom varno prišel na cilj. Mirnost da, brezskrbnost pa ne. Ker nikoli ne veš, kaj se ti zgodi. In, seveda, zmolim za srečno pot.

Vojaški kaplan Matjaž Muršič, ki je pred kratkim doktoriral, ima svojo "bazo" v Mariboru, deluje pa po vseh vojašnicah v vzhodnem delu Slovenije. Občasno se odpravi tudi na misijo v tujino, pred kratkem je bil na Slovaškem. Ima športno-potovalni motor, 900-kubično yamaho tracer.

1. Prosti čas z veseljem preživim v družbi motorja. Prvega sem si kupil leta 2016, odtlej sem prevozil kakih 30 tisoč kilometrov. Vmes sem bil na dveh misijah, zgodila se je tudi korona. Ne vozim se na dolge ture, ampak po Sloveniji, v radiju kakih 500, 600 kilometrov. Avtocesta je dolgočasna. Lepo je, ko kaj vidiš okrog sebe.

2. Vedno nosim zaščitna sredstva: čelado, jakno s ščitniki, ustrezno obutev. Na motorju sem zelo pozoren – bolj kot v avtu, saj moraš imeti vedno oči na pecljih in tudi prej opaziš dogajanje kot v avtu.

3. Pregledam pot, pripravim potrebščine, za preostalo poskrbi GPS. Seveda se obvezno priporočim svetemu Krištofu, svojemu zavetniku svetemu Matiji, Materi Božji in, jasno, angelom varuhom, ki pa jih ne smeš prehitevati.

Salezijanec Viktor Ganc je po študiju v Italiji svojo duhovniško pot začel v Boštanju, nato v Mariboru, 16 let je bil v Črni gori, zdaj pa je že tretje leto v Celju, kjer vodi mladinski center. Kot pravi, mu ni nikoli dolgčas, svoj čas zelo rad preživlja z mladimi, kadar pa si zaželi nekaj oddiha, se rad usede na motor in odpravi na izlet ali potovanje.

1. Že v mladosti sem rad užival v vožnji s kolesom, svoje prvo kolo na prestave sem si kupil v osnovni šoli – takrat pravi luksuz, ki sem si ga prislužil z nabiranjem borovnic. Pozneje sem rad sedel na očetovega tomosa. Ko je brat kupil "resen" motor, me je prevzela želja, da bi tudi jaz nekoč imel nekaj takega. In želja se mi je hitro uresničila. Z bratom sva veliko prepotovala in obšla velik del Evrope. Ko sem služboval v Črni gori, sem tja in nazaj potoval z motorjem.

2. Motor je vozilo, ki ti da veliko potovalnih užitkov in svobode, saj si v nenehnem stiku z naravo, bolje občutiš vročino ali mraz, prej zaznaš vonj pokošenega sena in lažje opazuješ okolico (seveda če ne voziš prehitro). Si pa v prometu tudi bolj ranljiv in ogrožen.

Zato je potrebna večja previdnost, predvsem pa predvidevanje, kaj vse se lahko zgodi. Sicer pa mora motorist za svojo varnost poskrbeti predvsem sam. Pomembno je, da je dobro pripravljen, pazljiv, predvsem pa da zna kontrolirati hitrost in obvlada veščine, povezane z upravljanjem motorja.

3. Rad imam daljše vožnje in tudi na dopust se rad odpravim z motorjem. Ker motor nima prtljažnika, je treba zelo dobro premisliti o prtljagi. Naučiš se vzeti le tisti minimum, ki je potreben za preživetje. Poleg dobro delujočega motorja je za daljšo vožnjo potrebna tudi primerna motoristična oprema. Ko grem na počitnice ali daljšo pot, si sicer zastavim smer, potem pa pot prilagajam navdihu ali pa vremenski situaciji. Vožnja z motorjem je nekaj lepega, lahko je zanimiva avantura, predvsem pa lep občutek svobode.

Bernard Rožman je župnik štirih župnij: Brdo, Zlato polje, Češnjice in Krašnja. V mladosti je kolesarstvo treniral, danes pa mu čas, preživet na kolesu, predstavlja predvsem sprostitev. S kolesom se je že večkrat odpravil na daljše razdalje, pri tem izpostavlja Compostelo in Medžugorje. "Na poti srečuješ lepe kraje, zanimive ljudi, obiščeš lahko različna svetišča. Na daljših poteh lahko marsikaj premišljuješ in duhovno doživiš."

1. Med 9. in 18. letom sem v kolesarstvu tekmoval, sedaj pa mi predstavlja sprostitev in skrb za zdravje. Velik plus je lepa narava v Sloveniji.

Čas za vožnjo s kolesom kdaj najdem pred veroukom in za sprostitev odpeljem kakšen krog. Ali pa se s kolesom odpeljem do kakšne župnije. Skrbim namreč za štiri župnije in 11 cerkva, tako da grem kdaj do njih kar s kolesom.

2. Za varnost poskrbim s čelado in lučkami – sploh tisto zadnjo imam prižgano tudi podnevi. Drugače pa s trezno vožnjo, vožnjo ob robu cestišča oz. po kolesarski stezi, če je na voljo.

3. Prej preverim, kje so kakšna pokopališča, saj je tam ponavadi na voljo sveža voda. S seboj vzamem dosti hrane, pijače, rezervno zračnico, pa da je na kolesu tlačilka in osnovno orodje, da lahko popravim, če se kaj pokvari.