Rozina se nasmehne s sijočim nasmehom, ki ne daje slutiti njene boleče preteklosti. Žal ji življenje ni bilo vedno naklonjeno. Trpela je zaradi revščine in se soočala z izzivi migracij, ko je brez dokumentov iz Albanije prispela v Anglijo. Trajalo je osem let, da se je njen položaj uredil.
V tem težkem vzdušju je Rozina vedno skrbela za svojo družino – za svojega moža in njunega prvega sina Elvisa. Ko je bila v veselem pričakovanju drugega otroka, se je morala soočiti še z eno krizo. Ob koncu 23. tedna nosečnosti (začetek šestega meseca) se je začel prezgodnji porod.
"Pri 23 tednih in treh dneh, takoj po drugem ultrazvoku, ko sem že videla svojega zdravega otroka, sem začela krvaveti. Ko sem prišla v bolnišnico, so mi zdravniki rekli, da se je začel porod. To je bilo nekaj nemogočega, nepojmljivega! Bila sem povsem obupana," je povedala.
Rozina je čustveno nadaljevala:
Nisem si mogla predstavljati življenja brez svojega otroka, da bi ga rodila, potem pa bi umrl v mojem naročju. Zdravstveno osebje mi je bilo v neizmerno oporo, polno nežnosti in spodbude. Predvsem zdravnik, ki je bil tam in sem ga poimenovala 'dr. Hope', in Jenny, babica, ki je bila resnično neverjetna s svojo predanostjo in sočutjem.
480 gramov
Mali Arijon se je rodil po 23 tednih in treh dneh nosečnosti in je tehtal le 480 gramov.
Rozina in njen mož Arlind sta vsak na svoj način delila bolečino in stisko tako prezgodnjega poroda:
Arlind ni želel, da bi mislila, kako je vse skupaj moja krivda. Tako težko je ne premišljevati o tem, kar se je zgodilo, in ugotavljati, kaj sem morda naredila narobe, da se je tako končalo.
Prve ure in nato prvi dnevi so bili trenutki, v katerih so se združevali občutki zmage in olajšanja, da je njun otrok še vedno živ, z občutki strahu, da bi ga lahko izgubila ali da bi se znova pojavili zdravstveni zapleti.
Volja do življenja
Kljub vsem morebitnim izzivom je bilo jasno, da Arijon očitno hoče živeti.
Rozina se spominja:
Zdravniki so mi rekli, da ima naš sinko tigrova pljuča! Hotel je živeti! Vsakokrat, ko sva se morala v prvih nekaj mesecih vrniti v bolnišnico, da so opazovali njegov napredek, nato pa ga videli hoditi, so me vedno prosili, naj jim pošljem fotografije in pripovedujem njegovo zgodbo, da bi morda spodbudila starše, ki prestajajo podobno nepredstavljivo stisko.
Moč duha, ki spodbuja vero in upanje
Zdaj, ko je že minilo nekaj časa in mali Arijon v šoli vztrajno napreduje, Rozina s ponosom in hvaležnostjo opazuje sinka, kako raste.
Takole pripoveduje:
Arijon je prestal toliko izzivov, da moram priznati: običajno ga malce razvajam, ne grajam ga prav pogosto. Tako močan je ... in tako trmast! Ne morem reči, da mu zamerim! Ko se je naučil dihati sam, so mi zdravniki zagotovili, da nam bo Arijon pokazal, kdaj bo pripravljen. Po treh poskusih je Arijon sam pocukal svoje cevke in tako pokazal, da je pravi čas.
Prejšnji teden je imel operacijo bobničev, ki je bila zelo uspešna. Tako dobro mu je šlo, da so ga odpustili še isti večer po operaciji. Ta je bila opravljena v splošni anesteziji, kar je pomenilo, da bi moral biti odpuščen šele naslednji dan! V njem je moč, zaradi katere ne izgubim vere in upanja.
To je zgodba o življenju, ki je viselo na nitki, ganljiv opomin, da Gospod v vsakem trenutku bdi nad nami.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
