Najprej je bil glasbenik s krščanskimi uspešnicami, nato pa postal duhovnik

Duhovnik Andrew Crabtree se je pred prejemom mašniškega posvečenja jasno spomnil trenutka, ko je svoje življenje izročil Bogu.

"Spominjam se, kako sem bil nekega dne pri maši in sem bil razočaran nad svojim delom, razočaran nad vsem," je povedal za spletni portal Our Sunday Visitor. "Spominjam se, kako sem tik pred mašo pokleknil in rekel: 'Gospod, doslej sem ravnal po svoje. Storil sem vse, kar sem lahko, da bi počel to, kar sem želel. Zdaj pa se končno izročam v Tvoje roke.'"

"Preprosto ti bom izročil svoje življenje," je molil, "in stori z njim, kar želiš."

Kar se je zgodilo potem, je diakona Crabtreeja – spreobrnjenca v katoliško vero in glasbenika s številnimi uspešnicami na lestvicah krščanske glasbe – spodbudilo k premišljevanju o tem, da bi postal duhovnik.

"V petih sekundah je eden izmed članov občestva pristopil k meni, me potrepljal po rami in rekel: 'Hej, Drew, ali bi nam lahko pomagal pri petju? Danes smo brez duhovnika.'"

To srečanje je Andrewa resnično pretreslo: takoj zatem, ko je svoje življenje izročil v Božje roke, so ga prosili, naj priskoči na pomoč, ko ni bilo duhovnika.

"Vedel sem, da je to nekakšen preizkus, in odvrnil sem: 'Da, seveda,'" se spominja. "Tega običajno ne počnem, saj sem precej zaprt vase."

Toda to preizkušnjo je opravil. Desetega junija letos je 35-letni diakon iz mesta Athens v ameriški zvezni državi Tennessee prejel mašniško posvečenje v škofiji Knoxville, v tamkajšnji stolnici Presvetega Srca Jezusovega.

Andrew Crabtree je postal član Katoliške cerkve ob veliki noči leta 2015, tri leta pozneje, januarja 2018, pa je vstopil v bogoslovno semenišče. Toda njegova zgodba se je začela že veliko prej.

"Zdi se mi, da se pri vsakem poklicu, pri vsakem duhovniku zgodba o poklicanosti resnično lahko začne malodane ob rojstvu," je pojasnil.

Izpostavil je ključne točke na svoji poti, ki se je začela na fakulteti. Leta 2008 je začel igrati bas kitaro v krščanski rock skupini z imenom Calling Glory. Z uspešnicami, ki so se uvrstile na lestvico krščanske glasbe, so potovali po vsem svetu in izvajali sodobno krščansko glasbo, predvsem pa po vzhodni polovici Združenih držav Amerike.

Takrat je bil protestant. Andrew, ki je odraščal kot baptist, je dejal, da je nekje v srednji šoli postal neopredeljen karizmatik.

S svojo skupino se je srečeval z različnimi veroizpovedmi. En večer so recimo igrali v baptistični cerkvi, naslednji večer pred nekim manjšim protestantskim občestvom, tretji večer v episkopalni cerkvi. Na tej poti je opazil razkorak: slišal je, kako pridigarji in verniki Sveto pismo in Boga predstavljajo na nasprotujoče si načine.

Včasih je slišal pridigarje, ki so trdili, kako jim je Sveti Duh o istem svetopisemskem odlomku povedal povsem nasprotne stvari. "Rekel sem si: 'Čakaj malo, tu je nekaj narobe, nekaj ni v redu, nekdo se gotovo moti,'" se spominja ameriški duhovnik.

To se je zgodilo, ko je obiskoval teološke tečaje na zasebni metodistični univerzi Tennessee Wesleyan v svojem domačem kraju. Profesor, ki je poučeval zgodovinsko teologijo, je spremenil njegov pogled na svet, saj je sam sebe označil za človeka tipa "Sola Scriptura", kar pomeni, da je na Sveto pismo gledal kot na edini nezmotljivi vir, ki prihaja neposredno od Boga.

Ta profesor mu je pokazal, kako je Sveto pismo nastalo, kako so bile sestavljene svetopisemske knjige in kako nekatere knjige niso bile vključene v svetopisemski kanon. "To me je resnično navdušilo," je pripomnil Andrew. Ko je videl razkorak v razlagi Svetega pisma in se učil od omenjenega profesorja, je to imelo nanj odločilen vpliv.

"Zaradi teh dveh stvari, povezanih med seboj, sem naredil korak nazaj in si rekel: 'Dobro, to moram temeljito preučiti,' saj sem verjel v Boga, v Sveto pismo in razodetje," je pojasnil o spoznanju, da je nekaj narobe. "Obstaja preveč različic resnice in preprosto sem vedel, da mora obstajati ena sama resnica."

Nato pa je odkril katolištvo.

"Po približno petih letih sem začel moliti, brati in iskati in ... vse je začelo kazati na Katoliško cerkev," je pojasnil.

Naštel je še druge dejavnike, ki so odigrali vlogo pri njegovem spreobrnjenju. Za katolištvo je slišal, ker se je njegov oče spreobrnil deset let prej, in to mu je po njegovih besedah "odprlo vrata".

Duhovnika je prvič videl v filmu Izganjalec hudiča. Z duhovniki in redovnicami se je prvič osebno srečal med nastopom svoje glasbene skupine.

Srečanje v župniji v New Jerseyju je bilo nepozabno, je dejal.

"V vsem času mojega igranja s skupino, kar je trajalo več kot 10 let, smo imeli samo en katoliški nastop," je dejal.

Kot je pojasnil, so takrat po njegovem mnenju posebej izstopale redovnice, ki so se udeležile koncerta.

"Spominjam se, kako sem se po našem nastopu in druženju vračal domov in premišljeval o njihovem veselju, njihovi ljubezni do vere, njihovi predanosti veri, ki je bila na tako drugačni ravni, kot sem jo videl kdajkoli dotlej," je dejal. "To mi je resnično odprlo oči."

Andrewa je glasba pripeljala bližje Kristusu in sčasoma tudi bližje Cerkvi.

"Nekaj je v glasbi, in tega res ne morem opisati z besedami, vendar je nekakšen kanal, ki vodi do duhovnega sveta," je dejal.

Glasba, je ugotovil, lahko služi kot zelo močna molitev.

"Samo čas, ki sem ga preživel ob igranju krščanske glasbe , je bil takrat zame – predvsem kot protestanta – v bistvu moja molitev, moj čas za molitev, in tako sem se lahko še globlje zaljubil v Kristusa, ga izkusil na zelo mogočne načine, prav prek glasbe," je dodal, "dokler nisem prvič prejel evharistije, kar me je popolnoma prevzelo."

Njegova najljubša pesem, ki jo je igral s skupino Calling Glory, je bila Teach Me to Love (Nauči me ljubiti, op. prev.) in besedilo se mu je zdelo izredno močno.

Približno poldrugo leto po vstopu v Katoliško cerkev se je zavedel, da potrebuje spremembo.

"Skupina je delovala dobro, vendar se nisem počutil izpolnjenega," je dejal. "Imel sem drugo službo, da sem zaslužil malce več denarja, in šlo mi je zelo dobro ... vendar se nikoli nisem počutil izpolnjenega."

"Nekega dne sem si rekel: 'Kje občutim mir? Kje občutim veselje?'" se spominja. "In to je bilo vedno v Cerkvi."

V svojem vstopnem eseju za vpis v semenišče je uporabil eno svojih najljubših pesmi – I Still Haven't Found What I'm Looking For (Še vedno nisem našel, kar iščem, op. prev.) skupine U2.

"Besedilo nekako sledi vidikom mojega življenja in moji poti v Cerkev," je pojasnil. "Duhovno še vedno nisem našel, kar iščem, dokler nisem končno našel Kristusa v Cerkvi in, upam, zdaj v posvečenem življenju, v duhovništvu."

Andrew je povedal, česa se kot duhovnik najbolj veseli. "Najbolj se veselim tistega, česar se hkrati najbolj bojim," je dejal, "in to je verjetno spoved."

"Mislim, da je srečanje z grešnikom pri zakramentu sprave nekaj izredno ranljivega in ganljivega, saj je v tistem trenutku resnično najboljša različica samega sebe," je pojasnil, "ker dovolj zaupa Bogu, da pride predenj in se pokesa – in reče 'Žal mi je' in 'Želim te bolj ljubiti, želim se poboljšati.'"

"Veselim se, da bom lahko posrednik te milosti, orodje te milosti, ki jo Kristus ponuja tem spokornikom," je poudaril.

Dobro se zaveda občutljivosti spovedi.

"Zavedam se, da je to najbolj ranljiv trenutek, in če si takrat ne prizadevam delovati kot Kristus, če sem preveč zatopljen vase, je tako preprosto prizadeti ljudi – izreči napačno stvar, ne biti dobronameren ali kaj podobnega," je dejal.

"Človek sliši toliko slabih zgodb o ljudeh, ki so bili ranjeni v spovednici, in to jim prepreči, da bi se vrnili k spovedi ali k evharistiji ali pa se povsem oddaljijo od vere," je dodal.

On pa pravi: "Sam želim biti orodje ljubezni, želim biti orodje milosti in usmiljenja, ne pa orodje bolečine in ranjenosti."

Kot duhovnik upa, da bo še naprej uporabljal tudi svoje glasbene talente, čeprav, kot je pojasnil, bo to videti nekoliko drugače kot prej.

Andrew je podal tudi svoj nasvet za vse, ki želijo razločiti svoj poklic.

"Po mojem mnenju je najpomembnejše, da se ne bojijo," je dejal in ob tem dodal, kako opaža vse večjo sovražnost do vere in Cerkve.

"Naj imam dovolj poguma, kot si ga imel Ti, da se zavzamem za vero, če je treba, tudi kot mučenec, pa tudi da bom ljubil svoje ljudi," je molil.

S to prošnjo v mislih je podelil svoj nasvet.

"Ne bojte se, zaupajte v Boga ter bodite pripravljeni, da izročite svoje življenje Njemu, saj ima za vas v mislih najboljše," je sklenil in še dodal: "Verujte, sledite razločevanju ... kamorkoli vas On želi popeljati."

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.