Kako dekle ateističnih staršev postane verno. “Nikoli ni prepozno za vrnitev v Božji objem”

Kako mestno dekle ateističnih staršev postane verno? Počasi in pod vodstvom vztrajnega in potrpežljivega Gospoda.

Odraščala sem v Ljubljani in nikoli nisem hodila k verouku, nisem bila krščena, s starši nismo hodili v cerkev, nismo se pogovarjali o veri. Da bi kdo molil pred obroki, mi ni prišlo niti na pamet. Nisem bila vzgajana, da je z verniki ali s cerkvijo karkoli narobe, a se o tovrstnih temah preprosto nismo pogovarjali.

Pri babicah in dedkih je bila zgodba nekoliko drugačna. Obe babici sta imeli doma majhen oltar, kjer je vedno gorela svečka, stene pa so krasile podobe Jezusa, Marije ter nekaj starinskih lesenih križev, ki pa niso bili preveč izpostavljeni radovednim očem gostov. Vsako leto sem bila z babico dvakrat v cerkvi – enkrat za velikonočni blagoslov jedi ter ob koncu leta za ogled jaslic.

V srednji šoli sem spoznala bodočega moža. Tudi sam ni prihajal iz krščanske družine, a je vseeno hodil k verouku, da je "stara mama dala mir staršema".

Čeprav sem v najstniških letih veliko noči preplesala, tudi veliko spila in pokadila, sem imela vedno ob sebi fanta, ki stoji ob meni še danes. Skupaj sva delala napake, grešila, ampak se tudi skupaj pokesala za vse "hudobije" ter zaživela novo, blagoslovljeno življenje.

Po končani fakulteti sva se z možem že civilno poročena preselila v Skandinavijo, kjer sva živela štiri leta. Med nosečnostjo s prvorojenko sva dobila prvi klic k Bogu. Kot strela z jasnega sva se začela pogovarjati o krstu hčerke. Prav krst je nekaj, kar se je pri meni izgubilo, saj sem prva v družini, ki nisem bila krščena. Odločila sva se, da bova prekinila to napako ter krstila najino hčer.

Tik pred vrnitvijo v Slovenijo sva želela iti na blagoslov velikonočnih dobrot. V času korone smo bili na "šverc žegnu" v temni cerkvi sami tujci in še to bi nas lahko preštel na prste dveh rok.

Odločitev o krstu je tako padla, a vseeno sva se z možem želela čim bolj poučiti o inštituciji ter sami veri, v katero bova (znova) vstopila. Zato sem po vrnitvi v Slovenijo po spletu poiskala župnijo, kjer so sprejemali prijave na katehumenat, in naju nemudoma vpisala.

Vse je potekalo prek Zooma, a kljub temu je župniku, kaplanu, sestri ter animatorjem uspelo v pol leta vzpostaviti skupnost ljudi, ki smo se počutili zelo povezani in sprejeti. Po končanem katehumenatu sem bila tudi krščena. In to na isti dan, kot je bila krščena moja hči. Za kar sem neizmerno hvaležna in blagoslovljena.

Z možem sva v isti župniji postala tudi redna obiskovalca maše in se udeležila priprav na zakon. Ker se nama je vmes rodila še druga hči, ki je imela manj kot pol leta, sva morala na priprave z njo. Srce mi je noro razbijalo pred prvim srečanjem, češ, kaj si bodo pa mislili, da prihajava na priprave na zakon že z dojenčkom. A več ljubezni in odprtih src nisva nikoli doživela.

Še vedno se nisem popolnoma znebila občutka vsiljivca vsakič, ko se v župniji pogovarjam s sofarani ali ko se udeležim duhovnih vaj ali kakšnega dogodka skupnosti, v župniji ali pa se le pogovarjam s sestro ali župnikom.

Ta neprijeten občutek pa je vsako leto šibkejši in v mojem osebnem odnosu z Bogom in Marijo je že skoraj popolnoma zbledel. Že samo znotraj družine imamo nekoliko drugačne navade in odnose, kar zadeva razmerje z Bogom, saj je moje nedvomno najbolj intimno in tiho. A zato ni prav nič manj močno.

Molimo z družino skupaj, sama z najmlajšo hčerko ter največ res popolnoma sama – poskušam se spomniti na molitev v srečnih in lepih trenutkih in ne le v hudih in težjih trenutkih dneva, saj se resnično trudim, da ne prosim Boga le za pomoč in vodenje, ampak mu predajam tudi vse lepe blagoslovljene trenutke svojega življenja.

Najbolj me je presenetilo in nagovorilo v krščanstvu prav to, da nisem sama. Da obstajajo generacije in generacije ljudi, ki živijo po enakih načelih, ter si z njimi delim vrednote glede družine, vzgoje, prioritet v življenju itd.

Sama dolgo časa nisem znala ubesediti, zakaj se mi zdi vzgoja otrok bolj pomembna kot kariera, zakaj in od kod moja želja po opustitvi službe in biti gospodinja ter mama vsak dan cel dan, zakaj si ne želim pozornosti drugih moških, zakaj mi vulgarne šale sosedov niso smešne in predvsem, zakaj se svojim najbližjim ne morem zlagati niti glede najmanjše malenkosti, ne da bi takoj priznala svojo laž. In šele zdaj dobro vem, zakaj je tako.

Morda sem v trenutnem obdobju življenja veliko bolj povezana z Marijo kot kdo drug, saj mi je velik zgled in predvsem vodilo pri vsakodnevnih prijemih in izzivih materinstva. Ker nisem nikoli hodila k verouku in v cerkev, nisem znala nobene molitve in prav molitev zdravamarija mi je ostala kar sama od sebe v spominu. S to molitvijo si pomagam, da umirim svoj um v najbolj kaotičnih trenutkih življenja.

Vse zadnje skeptične kotičke mojega naravno nekoliko cinično naravnanega razmišljanja pa je odpihnil Bog preteklo zimo, ki je bila zame najtežje obdobje mojega življenja. In hudo mi je bilo, ker za to nisem imela "vidnega" razloga.

Zapadla sem v depresijo, obup in tesnobo. Še bolj sem se obrnila na Boga in praktično cele dni in vse budne ure imela dialog z Njim, ga nagovarjala, prosila za odgovore ter predvsem poslušala, kar mi ima sam povedati. In po zimi in popolni eksistencialni krizi je prišla pomlad.

Tako v naravi kot v moji duši, do katere me je Bog skozi potrpežljive majhne znake in korake vodil do mojega majhnega osebnega preporoda. Vem, da še zdaleč nisva na cilju moje poti, ampak za veliko ovinkov na poti v pravo smer pa ne morem "kriviti" nikogar drugega kot samo Boga. In da ne bom pozabila seveda tudi svojega moža, ki me je vedno rahlo brcal v pravo smer h Gospodu.

Odkar sem se podala na to pot, se počutim veliko bolj polna. Manj izgubljena, problemi vsakdanjega življenja se zdijo nenadoma tako nepomembni in četudi določeni vidiki življenja trenutno niso najlepši, vem, da tudi za njih še pride čas in da ima Bog tudi za njih svoj načrt.

Tako kot je bil z menoj potrpežljiv in vztrajen, tako se trudim biti tudi sama vsaj malo bolj mirna in potrpežljiva v svojem vsakdanu. Ne vem, zakaj me je doletela takšna čast in sreča, da sem lahko prejela zakramente v svojih 30-ih, a vem, da je tako že moralo biti in da nikoli ni prepozno za vrnitev v Božji objem.

Meta

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 72, številka 28.