Leta 2003 sem imel resne težave z zakonom in šlo je tako daleč, da so mi odredili zaporno kazen.
Ko so se za mano zaloputnila vrata zapora, sem v mislih prosil Boga, naj mi pomaga. Spoznal sem, da se bo moje življenje od tistega dne za vedno spremenilo.
V meni ni bilo strahu. Razmišljal sem zgolj o svoji družini.
"Ne kadim"
Ob prihodu v zapor je k meni pristopil varnostnik in me vprašal, ali bi živel skupaj s kadilci ali ne. Tedaj sem bil velik kadilec, pa sem vseeno rekel, da ne kadim!
Danes od tega trenutka mineva 20 let. To odločitev sem sprejel nekje, kjer ponavadi začnejo kaditi celo tisti, ki se prej cigaret niso niti dotaknili.
V zaporu prav tako nisem jemal drog ali imel samomorilnih misli, kar bi se v takšnem kraju lahko zgodilo.
Zapor kot mesto razvoja
Nekaj mladeničev, ki niso končali v zaporu zaradi kraje sladkarij, sem vprašal, kdaj je v zaporu maša. Odgovorili so mi brez posmehovanja.
Hodil sem k maši in spovedi ter vsak dan čutil Božje delovanje. Nikoli se nisem počutil kot zapornik, nasprotno, vedel sem, da je to čas, v katerem se razvijam tako na duhovni kot telesni ravni.
"Zahvaljujem se za ta čas"
Upal sem, da bom lahko zapor zapustil pred predpisanim rokom, vendar je imel Bog zame drugačen načrt. Zaupal sem mu in ničesar ne obžalujem.
Nekoč me je trener, že po tem, ko so me izpustili iz zapora, med treningom v klubu vprašal: "Škoda za tista leta, kajne?" Odgovoril sem mu: "O čem govoriš? Zahvaljujem se za ta čas, ker sem danes zelo veren človek, ki pogumno stopa po svetu, imam podjetje, ki mu gre dobro, dober avto (čeprav to ni tako pomembno)."
Boga prosim za težke situacije
Po izpustu iz zapora sta me doma čakala čudovita žena in sin, kmalu se nam je pridružila še hči.
Soočiti sem se moral tudi s težkimi situacijami. Toda Boga prosim ravno za takšne situacije. Prek vere in molitve sem namreč spoznal, da ko mi gre v življenju slabo, paradoksalno delam dobro, in obratno. Včasih sem se zanašal le nase in na svojo fizično moč, danes pa zaupam veri!
Moja zgodba je tema za knjigo, ki jo želim napisati za ljudi, ki so tako zmedeni, kot sem bil nekoč sam. Rad bi jim povedal, naj nikoli ne odnehajo, ko pa imajo Boga ob svoji strani!
Vsak dan vstanem ob peti uri zjutraj. Dan začnem z molitvijo, ko družina še spi. Tega ne počnem za pokoro, še zdaleč ne! Lačen sem vere, borim se s svojimi slabostmi. Sami smo si največji nasprotniki.
Amen!
prerojeni katoličan
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.
