Bralka Aleteie je z nami podelila svoje pričevanje o tem, kako ji je zapis na tem spletnem portalu pomagal znova odkriti pobožnost k svetemu Jožefu, kar je pozneje pomagalo njenemu možu, da je opustil kajenje. Ženino pričevanje smo nekoliko prilagodili za našo spletno stran:
Sužnji navade
Moj mož je kadil cigarete, odkar pomnim. V preteklosti me to ni pretirano motilo. Pravzaprav se mi je zdelo nekaj povsem običajnega. V "starih časih" je bilo kajenje celo modno. Ta odnos se je začel spreminjati, ko se je rodil najin sin. Postala sva starejša in modrejša.
V luči moževe kadilske navade pa je bilo vse drugo v življenju žal na drugem mestu. Njegovo kajenje je postalo gospodar našega časa – in upam si trditi, da tudi našega življenja. Na prvem mestu je bila vedno njegova jutranja cigareta.
Na poti na dopust ali na enodnevni izlet smo se morali ustaviti na skoraj vsakem počivališču. Zdelo se mi je, kot da sodelujemo v nekakšnem potuhnjenem načrtu, ki se je sicer zdel nepomemben, vsekakor pa je bil demonski!
Začaran krog
Mož je večkrat poskušal opustiti kajenje. Enkrat je na polici pustil zavojček cigaret. Najin mali sinko ga je zgrabil, zmečkal celotno škatlico in jo vrgel v smeti. V njegovi nedolžnosti se mu je zdelo, da je to zelo preprosto: "Če [očka] nima cigaret, pač ne bo kadil." Ko bi le bilo vse tako preprosto!
Zdravila za odvajanje od kajenja, nikotinski žvečilni gumiji ter drugi pripomočki in izumi so se izkazali za enako zasvojljive – kot še ena demonska past. To je bil začaran krog! Mož je poskušal kar nekajkrat in hvala Bogu ni nikoli izgubil upanja. Toda žal ni nič pomagalo.
Sveti Jožef nevsiljiv, kot vedno
Toda Gospod je imel svoj načrt in je slišal najine molitve. Na pomoč nama je poslal svetega Jožefa.
Na svetega Jožefa sem prvič naletela povsem po naključju. V oči mi je padel njegov čudovit kip. Stal je v kotu zakristije bazilike Božjega groba. Ustavila sem se: stal je na neopaznem, toda simbolno precej pomembnem mestu. Stal je ob strani, kot je vse življenje stal ob Mariji in Jezusu.
Sveti Jožef se je popolnoma podaril Bogu, ko je vse svoje življenje usmeril v delo usmiljenja: služenje, skrb in ponižnost. Povsem se je prepustil Božjim načrtom in je zaupal. To sem storila tudi jaz – zaupala sem!
Pozneje sem na spletni strani Aleteie, ki jo redno prebiram, naletela na prispevek o papežu Frančišku in njegovem odnosu do svetega Jožefa. Ta zapis je v meni znova obudil upanje! Prepričana sem bila, da je prav sveti Jožef tisti, ki bi nam lahko pomagal. Začela sem opravljati sedemdnevnico v čast svetemu Jožefu.
Od žalosti do veselja
Natančno se spominjam dneva, ko se je to zgodilo. Mož se je vrnil iz službe in rekel: "Ne kadim več, pa sploh ne vem, kako se je to zgodilo."
Tistega dne sem sklenila molitve k svetemu Jožefu s prošnjo, da bi moža osvobodil odvisnosti od kajenja! Vemo, da je za to zaslužen sveti Jožef, varuh Svete družine in tudi naše družine!
Ta čudovita pobožnost je odličen način molitve! Iz naše žalosti se je rodilo veselje in to se dogaja še naprej, kajti pri svetem Jožefu ni nič nemogoče. Prosite ga, nikoli vas ne bo pustil v stiski.
Pričevanje Doroteje Niemirske
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
