“Najlepše je, ko življenje postane ena sama velika zgodba”

Nejc Podobnik je po izobrazbi muzikolog, ki je, kot pravi, šele po odprtju glasbene šole odkril, da je v resnici pedagog. Prihaja iz družine s šestimi otroki, z glasbo pa se ukvarjajo tudi vsi njegovi sorojenci. Z bratom Blažem vodita Glasbeno hišo Čonce, ki skuša na inovativen način približati glasbo vsem generacijam. Nejc med drugim vodi delavnico Lego skladatelj, kjer z neznanci vseh starosti in predznanj v eni uri ustvarijo avtorsko glasbeno idejo. O sebi pravi še, da so njegova šibka točka izobraževalni podkasti z različno tematiko in da je velik ljubitelj vijoličastih žvečilnih gumijev.

Kako krmarite med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Z avanturističnim duhom. Ko mi uspe v najbolj banalnih opravilih odkriti smisel, rutinsko krmarjenje postane užitek. Ne uspe vedno, ampak včasih celo plačevanje položnice uspešno vključim v dogodivščino.

Pri tem mi zelo pomaga, če stvari ne ločujem na osebne, službene, duhovne in kar je še podobnih predalov – najlepše je, ko življenje postane ena sama velika zgodba.

O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegate, rušite?
Mogoče kakšnega presegam, na primer tistega glede čustvene okamnelosti, kakšnega bi se pa z veseljem nalezel. Všeč mi je stereotip o tehnični usposobljenosti. Za začetek bi lahko skušal razumeti elektroniko v svoji bas kitari, potem pa naprej.

Kaj vam pomeni glasba, ki jo ustvarjate in s katero se preživljate?
Težko natančno opredelim, kaj mi pomeni glasba, sem pa navdušen nad njeno komunikacijsko močjo – da lahko s pisanjem besedil prek nje posredujem zgodbe in da lahko svojim učencem prek nje pomagam razmišljati na svež način. Pa da jo je mogoče uporabljati kot orodje za izražanje, terapijo in za povezovanje ljudi, kot družbeno lepilo. Je pa lahko ravno zaradi svoje moči tudi nevarna.

Zamišljam si trenutek na koncertu s trideset tisoč ljudmi, ko na glasbeno skupino usmerijo žaromete in cel stadion pade v ekstazo – vsebina glasbe v trenutku postane nepomembna, le želimo si biti del množice, ki diha in poje kot eno in v afektu smo sposobni za glasbenim izvajalcem na odru ponavljati tudi besede, ki jih v neglasbenem kontekstu ne bi izrekli. Po koncu koncerta pa spet preklopimo na razum, kakor da se nič ni zgodilo.

Upal bi si trditi, da podcenjujemo moč glasbe in jo hitro odpravimo kot nekaj, kar je sicer lepo, ni pa bistveno. A glasba ima cel kup družbenih funkcij in ravno to je tudi eden od temeljev poslanstva naše glasbene hiše – da učence usposobimo za celovito doživljanje, uporabo in razumevanje glasbe.

Na spletni strani Glasbene hiše Čonce, ki jo vodita skupaj z bratom, ste zapisali, da vedno močneje verjamete, da je za poučevanje ustvarjalnega razmišljanja nujno ohranjanje lastne ustvarjalne kondicije in negovanje radovednosti. Kako in na kakšne načine oboje ohranjate vi?
Radovednost ohranjam tako, da se učim svet gledati skozi uči učencev, kolikor pač znam. Brin navija za Manchester City, Fedir je navdušen nad filmsko glasbo, Anej pa je osvojil šahovsko kolajno. Zanima me, kdo so moji učenci, kaj jih motivira in kam jih vleče v življenju. 

In učim se čuditi. Zadnja leta sem imel težavo z informacijsko zasvojenostjo (nisem prepričan, da je izraz klinično korekten, ampak občutek je bil ravno tak), po uspešni informacijski dieti pa sem postal bolj pozoren na svet okrog sebe. Opazim, da mi je všeč kamnit ročno izdelan zid. Da me valovanje zelene trave pomirja, hoja po vročem asfaltu pa malo manj.

Kar pa zadeva ustvarjalno kondicijo, jo te dni ohranjam s pisanjem zgodbe o skladatelju Vincencu in njegovem vajencu Petru, ki bo rdeča nit prihajajočega Poletnega glasbenega tabora ob Kolpi.

Kako postopate v trenutkih, ko ne najdete ustvarjalnega navdiha, ali morda celo daljše obdobje doživljate ustvarjalno blokado?
Zame je večji del navdiha stvar urnika in vsakodnevnega ponavljanja. Tako sem se pred tremi leti lotil klavirskega ustvarjanja in vsako jutro dve uri posvetil komponiranju albuma Do I Dare Disturb the Universe? Ni bilo pomembno, ali sem se počutil navdahnjeno ali pa je bila za mano neprespana noč – vsako jutro sta me čakali dve uri, rezervirani za ustvarjanje.

Se pa spomnim, da sem imel v tistem času ustvarjalno blokado za pisanje besedil. Začel sem se ponavljati in si iti na živce in takrat precej časa ni nastala nobena skladba. Ustavil sem se. Po dveh letih molka sem postopoma odkril nov izraz, ki si počasi utira pot v svet.

Dodal bi, da je eden najboljših odgovorov na ustvarjalno in še kakšno drugo blokado dobra rutina. Res moram prestati prve trenutke nelagodja, ampak potem je naenkrat vse lažje.

Katero avtorsko besedilo, ki ste ga do sedaj poslali v svet, vam je najljubše in zakaj?
Več kot tri minute že iščem odgovor, pa ga kar ni.

Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj.
Med odgovarjanjem na vprašanje sem začel sam sebi iti na živce s ponavljanjem fraze "manjka nam", zato bom začel s tem, kaj bi nam – na primer Evropejcem – v teh časih lahko prišlo prav:

Kvaliteten počitek. Brez vprašanj smo posvojili robotsko logiko uspešnosti in zaradi tega brezglavo tečemo, tudi takrat, ko nimamo pojma, kam. Umetnost tega časa si je vzeti čas za pravi počitek, stran od distrakcij in vnaprej zastavljenih urnikov. Pogosto tudi moja šibka točka.

Trenutno se mi zdi v Evropi najbolj očitno pomanjkanje ljubezni do Boga in do soljudi – življenje opazujemo skozi optiko osebnega zadovoljstva, kar nam popolnoma zamegli pogled na širšo sliko. Predvsem na Zahodu se je individualizem tako globoko zakoreninil, da se ga sploh ne zavedamo, in tu v prihodnosti vidim kup priložnosti, da se kot družba z življenjem soočimo bolj celovito.

Za konec pa bi nam prav prišla kultura odnosov, v katerih smo lahko ranljivi. Da bi si upali razkriti svoje šibke točke in s tem tudi drugim dali dovoljenje, da so v naši družbi nepopolni. Je pa res, da kulture odnosov ne rešujejo ukrepi politične oblasti, ampak smo za to kulturo odgovorni sami – najprej v družinah, nato pa med prijatelji in sosedi.

Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta vam dala najbolj misliti?
Kdor me pozna, ve, da sem bil kot najstnik poln svoje pameti in nikoli uresničenih zamisli. Potem me je iz globočin egocentrizma postopoma naplavilo na obalo in tam sem prvič videl, da nisem središče sveta.

Obrat se je dogajal po korakih in v različnih okoljih – med študijskim bivanjem v Istanbulu, med koronskim zastojem na ljubljanskih Prulah in celo med tekaškim spustom s Krima. Zelo verjetno bi temeljit odgovor presegel mejo besed, ki pritiče najinemu počitniškemu pogovoru, me je pa vprašanje spodbudilo, da bi kaj o tem v prihodnosti povedal v eni od prihodnjih Četrtink.

Vaša največja želja oziroma cilj za prihodnost?
Da bi bil zvest Bogu in koristen ljudem okrog sebe.