Nekoč so otroci živeli v skoraj popolni svobodi, še preden so bili sposobni delati. Danes starši dajejo otrokom manj svobode, a se je strah, da bi otroka izgubili, le še poglobil.
Današnji svet ponuja neverjetno možnost nadzora. Starši lahko s pomočjo aplikacij za sledenje kadarkoli preverijo, kje se otrok nahaja, ali pa od otroka zahtevajo, da jim javlja vsak naslednji korak: SMS št. 1: "Končal sem s poukom." SMS št. 2: "Grem na avtobus." SMS št. 3: "Pridem čez tri minute."
Starši naj bi otroke vzgajali modro in preudarno, ustrezno njihovi starosti in razmeram resničnosti. Skušnjava po pretiranem nadzoru je zelo velika. Strah je prisoten, zlasti če so starši v preteklosti že doživeli pretresljive ali žalostne dogodke. Ob misli, kaj vse se lahko njihovemu otroku, ki ga imajo tako zelo radi, zgodi, se znova prebudi strah iz preteklosti.
Zaupanje v Boga
Zaupanje v Boga in vera v življenju veliko prispevata. Sandra, mati treh otrok, dva sta se rodila prezgodaj, pričuje: "Med vsemi rojstvi je bilo življenje mojega otroka tukaj. Viselo je na nitki, a ta nitka me je vabila, da sem živela vsak trenutek. Ni me bilo zares strah. Živela sem vsak dan sproti, kot bi nam bil odmerjen čas."
Njene besede so povabilo, da bi živeli sedanji trenutek. Spomnijo nas, kako pomembni so odnosi. Vzeti si čas za otroka in mu prebrati pravljico, speči torto, ga objeti, medtem ko nam pripoveduje, kaj se mu je dogajalo v šoli, kaj mu je všeč ali kaj ga skrbi: takšni trenutki so neprecenljivi. Ne da se določiti produktivnosti ali uspešnosti takšnih trenutkov, a pomagajo nam splesti globoko ljubeč odnos.
Ne boj se
Kadar je vez močna, pristna, brez pretiranega nadzora in je prisotno veselje nad tem, da si delimo življenje z otrokom, takrat se starši učimo postopoma sprejeti, da imamo svojega otroka neskončno radi in se bo nekega dne osamosvojil in šel od nas. Postopoma, po določenem vrstnem redu se otrok uči osamosvajanja, da bi zaživel lastno življenje.
V določenih tragičnih in bolečih situacijah otrok lahko umre, to se lahko zgodi pri katerikoli starosti zaradi nesreče ali bolezni. V obdobju, ko nam gre dobro, na to ne mislimo zavestno. Ko pa potrka smrt, nastopi globoko trpljenje in zdi se, da bo pogoltnilo vse, kar mu pride na pot. Zaupanje in upanje nas opominjata, da se stkana vez ljubezni ne bo pretrgala. Tiste, ki se imajo radi, namreč povezuje vse do večnosti.
Ne smemo zamenjavati strahu, strahu pred trpljenjem in trpljenja samega kot takega. Možno je globoko trpeti in se obenem ne bati. V Svetem pismu je 365-krat zapisano, naj se ne bojimo, kar je dokaz, kako smo podvrženi strahu. Nenehno moramo poslušati in prositi, da bi verjeli, saj nas sam Kristus vabi v Matejevem evangeliju (11,28-29):
"Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam."
Naj v nas odzvanjajo Jezusove besede, ki so v evangelijih večkrat navedene: "Jaz sem, ne bojte se!"
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Lucija Rifel.
