Sv. Evlalija, znana tudi kot Evlalija Barcelonska, je bila mlada kristjanka, ki je živela v tretjem stoletju (v času Dioklecijanove vladavine) v mestu Barcino, današnji Barceloni, ki je bila takrat pod rimskim nadzorom. Skupaj z Marijo, Materjo usmiljenja, je sozavetnica mesta.
Izročilo pravi, da je Evlalija, ki je pasla gosi v vasici Sarrià (danes je to prestižna soseska blizu zahodnega dela Barcelone, takrat pa vasica na obrobju obzidanega mesta), kljub poskusom rimskih oblasti, da bi zatrla krščanstvo na tem območju, odkrito izpovedovala svojo krščansko vero.
Čeprav je bila stara komaj 13 let, se svoji veri ni bila pripravljena odreči. Še več: pobegnila je od doma in odšla v mesto znotraj obzidja, poiskala upravitelja in zahtevala, naj neha preganjati kristjane. Upravitelj pa je dekle obsodil na 13 mučenj – eno za vsako leto, ki ga je preživela kot kristjanka.
Evlalija je prestala vseh 13 mučenj – vključno s križanjem na križu po vzoru sv. Andreja (crux decussata). 12. februarja 303 je bila naposled obglavljena. Legenda pravi, da je iz njenega odrezanega vratu (nekateri trdijo, da iz ust, ko je izgovarjala zadnjo molitev) priletel golob.
Njene posmrtne ostanke, ki so bili dolgo časa pogrešani, je leta 878 našel škof Frodoino v cerkvi Santa Maria de las Arenas – današnji baziliki Santa María del Mar. Njene relikvije so slovesno prenesli v stolnico, dekletove posmrtne ostanke pa so pokopali v njej posvečeni kripti. Odtlej v posebnem prostoru v križnem hodniku stolnice hranijo 13 gosi kot poklon pogumni mladi gosji pastirici.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
